Skrivnost večne mladosti ali kako obnoviti mitohondrije

Za splošno podporo mitohondrijem, namenjeno izboljšanju mitohondrijske dinamike priporočamo splošen program, ki deluje na način kot vsi ostali podporni programi za posamezne organe oz. podporo telesu (zgoraj v tem članku). Program deluje tudi v primeru slabšega/nezadostnega delovanja mitohondrijev (vidimo, da so frekvence enake):

Mitohondrijske bolezni / Mitochondrial Diseases

40, 250, 460, 520, 780, 900, 42.500, 87.500, 132.410, 376.290 [Hz]

Dihalna veriga, mitohondrijska, nezadostnost / Respiratory Chain Deficiencies, Mitochondrial

40, 250, 460, 520, 780, 900, 42.500, 87.500, 132.410, 376.290 [Hz]

Mitohondrijska miopatija je poimenovanje za skupino živčno-mišičnih obolenj, ki jih povzroči okvara mitohondrijev. V primeru mitohondrijske bolezni le-ti odmrejo, posledica je prekinitev dotoka energije do celic. Posledica okvare/odmrtja mitohondrijev je poškodba živčnih celic v možganih in mišicah, saj te za normalno delovanje potrebujejo največ energije. Simptomi mitohondrijske miopatije so oslabelost mišic, popuščanje srca ali nepravilni srčni utrip, demenca, motnje gibanja, gluhost, slepota... Uradna medicina zdravila za mitohondrijsko miopatijo katerekoli oblike za zdaj nima. Kvaliteto življenja bolnika medicina poskuša izboljšati s fizično terapijo z namenom ohranjanja gibljivosti mišic in izboljšanja spretnosti.

Mitohondrijska miopatija [vnetna ali degenerativna bolezen skeletne mišičnine, ki se kaže z mišično oslabelostjo posameznih mišic ali celotnega skeletnega mišičja - posledica mitohondrijske bolezni] / Mitochondrial Myopathy
40, 250, 460, 520, 780, 900, 87.500, 93.400, 224.940, 497.610 [Hz]

Zgoraj navedena frekvenčna niza lahko uporabite za podporo mitohondrijem ob sočasnem upoštevanju nasvetov za izboljšanje mitohondrijske dinamike. Programe lahko uporabite v kombinaciji z zgoraj navedenimi podpornimi terapijami za organe. Za boljše delovanje mitohondrijev terapijo lahko izvajate tudi vsak dan. Kombinacijo podpornih programov si lahko sestavite po lastnih željah. Z med seboj kompatibilnimi aparati lahko za kar najboljši učinek uporabite elektrode (ročke, rokavice...) s sočasno uporabo skalarnih valov.

V nadaljevanju navajamo še nekaj redkejših stanj, ki jih omenjamo zato, da v članek zajamemo kar največ informacij.

Leta 1979 je Howard Pearson, pediater, specializiran za hematologijo, prvič opisal izredno redek sindrom:

Pearsonov sindrom [mitohondrijska bolezen, za katero je značilna sideroblastična anemija in eksokrina disfunkcija trebušne slinavke] / Pearson's Syndrome

190, 230, 3.750, 62.500, 162.500, 219.110, 321.300, 472.530, 888.030, 937.390 [Hz]

Rickettsia, okužbe [Rickettsia rickettsii je bakterija iz razreda Alphaproteobacteria heterogenega rodu Rij, ki je skupina prednikov, ki izvira iz mitohondrijev] / Rickettsia Infections [Bacterial]

150, 190, 900, 55.750, 322.060, 477.500, 527.000, 662.710, 742.000, 988.900 [Hz]

Sindrom MELAS, redka oblika demence, je posledica mutacij v genskem materialu (DNK) v mitohondrijih.

Sindrom MELAS [pogosta mitohondrijska motnja, podedovana po materi] / MELAS Syndrome

140, 220, 620, 7.500, 15.700, 41.090, 465.700, 597.500, 722.700, 875.930 [Hz]

Vir informacij in frekvenčnih nizov je ETDFL.com.

Kako se je človeštvo "seznanilo" z lastnimi mitohondriji

1. Obstoj mitohondrijev je postal znan v 19. stoletju, vendar je njihova vloga v celici znanstvenikom dolgo časa ostala nerazumljiva.

2. 

   V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja so zdravniki in biologi ugotovili, da so mitohondriji vključeni v celično dihanje in so zato glavne "energijske postaje" našega telesa. Naslednjih nekaj desetletij je znanost proučevala predvsem energetsko funkcijo mitohondrijev.

3. Ob koncu dvajsetega stoletja so raziskovalci začeli razumevati, da ti organeli poleg ustvarjanja energije opravljajo tudi številne druge pomembne funkcije in da imajo pri ohranjanju našega zdravja odločilno vlogo.
4. V 21. stoletju pa nam je izboljšanje laboratorijske opreme omogočilo vpogled na molekularno raven mitohondrijev. Če so jih prej preučevali predvsem v fiksnih vzorcih tkiv, lahko danes podrobno opazujejo, kaj se dogaja v živih celicah. Z opazovanjem mitohondrijev v naravnih razmerah je postalo jasno, da se v nasprotju s prevladujočim mnenjem le-ti obnašajo zelo aktivno: delijo se, združujejo, se namenoma premikajo po celici itd. Vse te procese imenujemo mitohondrijska dinamika.

Kaj je mitohondrijska dinamika in zakaj je potrebna?

Pri mitohondrijih se uravnava tako oblika kot tudi velikost. Tako je na primer znano, da če celica doživi stres (recimo s pomanjkanjem kisika ali s presežkom prostih radikalov), se mitohondriji v njej začnejo deliti in postajajo vse manjši. In če celica v določenem trenutku potrebuje povečan dotok energije, potem se lahko njeni mitohondriji združijo v dolge in zapletene nitaste strukture, ki tvorijo tako imenovano "energijsko mrežo".

Ne samo oblika, tudi kvaliteta!

Vloga mitohondrijske dinamike pri spremembah oblike in velikosti teh organelov pa ni najbolj zanimiva stvar. Nedavne študije so prepričljivo pokazale, da zlitje in delitev mitohondrijev učinkovito ohranja njihovo kakovost.

Mitohondriji so nenehno delujoči organeli, ki opravljajo ogromno pomembnih funkcij, ki določajo stanje tako posamezne celice kot celotnega organizma. Zaradi visoke aktivnosti so mitohondriji izpostavljeni velikemu tveganju za poškodbe. Znanstveniki že dolgo identificirajo cel seznam dejavnikov, ki negativno vplivajo na zdravje mitohondrijev. To so lahko tako notranji vzroki (oksidativni stres), kot zunanji (zastrupitev s hrano, neugodne okoljske razmere, slabe navade).

Najbolj ranljivi za poškodbe so tisti deli mitohondrijev, ki delujejo najbolj intenzivno. V prvi vrsti so to notranje in zunanje membrane, pa tudi encimski proteinski kompleksi, ki se nahajajo na njih. Prav to so strukture, na katerih potekajo procesi znotrajceličnega dihanja in s tem proizvodnja vse energije, ki jo potrebujemo za življenje. Višja kot je stopnja takšne poškodbe, večji je energijski primanjkljaj v celici, organu in celotnem našem telesu. Poleg tega je še ena struktura, ki je dovzetna za poškodbe, in sicer mitohondrijska DNA. Prav od nje je odvisna pravilna tvorba številnih prej omenjenih encimskih beljakovin, potrebnih za proizvodnjo energije.

Kakšno vlogo ima tu mitohondrijska dinamika? Dokazano je, da v procesu zlitja in delitve mitohondrijev pride do obnove vseh zgoraj omenjenih struktur. Znanstveniki so ta proces poimenovali "rekombinacija". Pomen tega izraza je, da se med fuzijo in delitvijo mitohondrijev poškodovani deli membran in DNK ter proteinski kompleksi, oksidirani s prostimi radikali, odstranijo iz splošne strukture organela. Mitohondrij nato ponovno zgradi nove, cele in, kar je najpomembneje, popolnoma delujoče dele.

Mitofagija - vse nepotrebno za predelavo!

Mitohondrijska dinamika zagotavlja obnovo notranje strukture mitohondrijev zaradi enega dejstva: ločevanja poškodovanih območij. Če sledimo več podobnim in delno poškodovanim mitohondrijem, bomo opazili, da so se najprej združili in nato razdelili, ne bodo pa več enaki. Pomemben del jih bo imel funkcionalno popolne membrane, proteine ​​in DNK, večina poškodovanih območij pa bo skoncentrirana v le nekaj na novo oblikovanih mitohondrijih. To pomeni, da bodo okvarjene strukture, ki jih ni mogoče obnoviti, nekako izolirane in "odvržene" v le nekaj okvarjenih organelov.

Kaj se zgodi s tistimi mitohondriji, ki so »pobrali« večino poškodovanih območij? Na tem mestu se aktivira še en mehanizem, povezan z mitohondrijsko dinamiko - mitofagija. Takšen mitohondrij skrbno uničijo posebni celični organeli, njegovo vsebino razgradijo na molekularno raven, nato pa se te »opeke« uporabijo za gradnjo drugih znotrajceličnih struktur.

Mitohondrijska dinamika in naše zdravje

Pravilna in aktivna mitohondrijska dinamika je pomembna ne le za stanje posamezne celice, temveč tudi za normalno delovanje našega celotnega telesa. Dokazano je, da imajo motnje v procesih združevanja ali delitve mitohondrijev vlogo pri razvoju bolezni, kot so:

• starostne spremembe v živčnem sistemu (multipla skleroza itd.);
• motnje pri prenosu živčnih signalov;
• prezgodnje staranje;
• motnje kislinsko-bazičnega ravnovesja v tkivih (na primer z razvojem laktocidoze);
• presnovne motnje maščob (zlasti holesterola, kar vodi v razvoj ateroskleroze);
• visok krvni tlak.

Kot smo že omenili, je eden od sestavnih delov mitohondrijske dinamike mitofagija, to je proces uničenja mitohondrijev. In prav mitofagija ima, kot so ugotovili znanstveniki, pomembno vlogo pri sprožitvi apoptoze – nadzorovane celične smrti. Poudarjamo: nadzorovano, torej potrebno za obnovo tkiv našega telesa.

Poleg tega je apoptoza najpomembnejše orodje naše notranje obrambe pred rakom. Ko celica mutira in postane rakava, mora kompleksen biokemični nadzorni mehanizem slediti tem spremembam in začeti proces množične mitofagije. Posledično takšna rakava celica običajno umre, kar prepreči razvoj polne maligne neoplazme. Če pa je mitohondrijska dinamika motena, se tveganje za nastanek rakastega tumorja znatno poveča.

Ko so ravni energije celic optimalne, tudi vaše telo pravilno deluje. Ko so celice dlje časa v nizki energiji, postane vaš organizem dovzeten za številne bolezni, vključno z rakom.

Vsaka celica ima električni naboj. Zdravi lahko ostanete, če imajo vaše celice električni naboj med 70 in 100 mV. V kolikor je vaša celična napetost med 30 in 50 mV, imate zelo verjetno že kakšno kronično bolezen. Rak se pojavi, ko imajo celice naboj v območju od 15 do 20 mV.

Na Univerzi Alberta so raziskovalci že leta 1930 ugotovili, da se začne celica nenadzorovano razmnoževati, ko njena celična napetost pade na 15 mV. Ob povečanju te celice, se zmanjša še proizvodnja energije. Končno se rak pojavi tam, kjer so ravni energije že na začetku nizke.

Mitohondriji so »elektrarne« celic. Nizek nivo energije mitohondrijev je dejanski vzrok za samoinducirane rakave procese, kar je bilo skozi zgodovino v zadnjih 100 letih že večkrat dokazano tudi v laboratoriju. Raka je mogoče ustaviti z obnovitvijo ravni energije mitohondrijev na optimalno vrednost 70 mV. Skalarna energija lahko napolni mitohondrije in jih spravi na optimalnih 70 mV, takrat pa se rakave celice prenehajo nenadzorovano razmnoževati.

Ugotovljeno je bilo, da rakave celice komunicirajo samo s svojo vrsto celic, ne pa tudi z zdravimi celicami. Zastrupljene rakave celice pošljejo poseben signal, ki ga prejmejo samo druge rakave celice, zaradi česar tudi te odmrejo. Skalarna energija lahko ta signal prenese mimo zdravih celic na rakave celice in na ta način te rakave celice ubije.

Kdaj je še posebej koristna stimulacija mitohondrijske dinamike?

Takšna potreba se pojavi pri ljudeh, ki imajo povečano tveganje za poškodbe mitohondrijev. Dejansko nanje pogosto vpliva eden ali celo več dejavnikov, kot so:

• uživanje slabe prehrane, čemur sledi pomanjkanje hranil za pravilno delovanje mitohondrijev;
• sedeči način življenja in nereden ritem spanja in budnosti, kar negativno vpliva na regulacijo proizvodnje energije v mitohondrijih;
• akutna in kronična stresna stanja, ki motijo ​​živčno regulacijo sinteze energije;
• patologija endokrinih žlez z neizogibnim hormonskim neravnovesjem in endokrino disfunkcijo;
• kronične bolezni dihal, ki vodijo do stradanja mitohondrijev s kisikom;
• slabo ekološko stanje vode in zraka, ki vsebujeta nevarne koncentracije različnih toksinov, ki lahko poškodujejo mitohondrije na molekularni ravni.

Nenah Sylver, PhD v svojem Rife priročniku o frekvenčni terapiji s celostnim zdravjem navaja naslednje informacije o mitohondrijih:

Otroci z motnjo v mitohondrijih, torej v enotah za izgorevanje goriva v celivah, se razvijajo normalno, dokler huda okužba – na primer okužba s cepivi – ne zmoti sposobnosti mitohondrijev za proizvodnjo energije. Potem možgani brez energije ne rastejo pravilno in otroci nazadujejo. Ta regresija je v bistvu avtizem.

Skupaj z umetnimi sladili (aspartam) se pogosto uporablja aloksan. Aloksan proizvaja proste radikale, ki povzročijo še večjo šjodo, ko aspartam poškoduje mitohondrije, gorivne enote celic.

Celični metabolizem je stimuliran, ko svetoba doseže fotoreceptorje v mitohondrijih. Fotoreceptorji se lahko odzovejo le na eno valovno dolžino svetlobe. Če se na tkivih uporabljajo različne valovne dolžine hkrati, celica sprejema nasprotujoče si signale in se ne more pravilno odzvati. Naprave za fototerapijo so lahko izdelane za eno ali več valovnih dolžin svetlobe, vendar se na telo lahko sveti le z eno valovno dolžino naenkrat.

Kemični toksini in težke kovine (zlasti živo srebro) poškodujejo mitohondrije, ki so enote celic za izgorevanje energije. Ta poškodba povzroči, da celice ne morejo procesirati ščitničnega hormona, kar povzroči stanja, podobna hipotiroidnim. Ti simptomi imajo veliko večjo možnost, da se popravijo, če oseba sledi protokolu razstrupljanja.

Telo ne more sprejeti ali uporabiti ščitničnega hormona iz več razlogov. Mitohondriji - mikroskopske enote celice, ki kurijo energijo so odgovorni za približno 90 % naše proizvodnje energije, ki jo vse celice in tkiva potrebujejo za metabolizem - so oslabljeni. Okvare mitohondrijev, ki vplivajo na vse vidike metabolizma ščitnice, običajno povzročijo okoljski toksini, vključno z nafto, pesticidi, organskimi topili in težkimi kovinami, zlasti živim srebrom. Toksini, topni v maščobi, se nalagajo v maščobnih celicah. Ženska telesa vsebujejo več maščob kot moška; zato za hipotiroidizmom trpi večje število žensk kot moških.