Pregled vsebine

Članek je razdeljen na dva glavna dela: najprej razlaga, zakaj dolgotrajno uživanje procesirane hrane z dodanimi fosfati poruši ravnovesje v telesu, nato pa še zelo praktičen del, kjer boste videli, kako fosfate prepoznati na deklaracijah in kako vse skupaj uporabiti v praksi.

Kaj so fosfati in zakaj jih telo potrebuje

Fosfat je nabiti delec, ki vsebuje fosfor. V človeškem telesu se večina fosforja poveže s kisikom in tako nastane fosfat. Približno 85 % vsega fosfata je shranjenega v kosteh in zobeh, preostanek pa v celicah, krvi in drugih telesnih tekočinah.

Fosfat sodeluje pri gradnji kosti in zob, pri nastajanju celične energije (ATP), pri zgradbi celičnih membran in pri sintezi DNK. Brez fosfata življenje ni mogoče.

Zato fosfat sam po sebi ni problem. Problem nastane takrat, ko je v prehrani preveč fosfata, predvsem iz dodanih anorganskih virov, hkrati pa kalcija ni dovolj ali pa se slabše absorbira.

↑ Nazaj na vrh

Kje jih najdemo v praksi

Fosfor v prehrani ni vedno enak. Pomembno je razlikovati med naravnimi oziroma organskimi fosfati in dodanimi anorganskimi fosfati.

Naravni oziroma organski fosfati

Naravni fosfati so del običajne hrane, na primer:

• mesa
• rib
• mlečnih izdelkov
• stročnic
• oreščkov in semen
• žit

Pri teh virih je fosfor vezan v naravni strukturi hrane, zato se praviloma absorbira bolj postopno in v okviru bolj normalnega presnovnega procesa. Tak vnos je za telo običajno manj problematičen.

Dodani oziroma anorganski fosfati

Anorganski fosfati se pogosto dodajajo v ultra procesirano hrano kot aditivi. Najdemo jih na primer v:

• predelanem mesu
• topljenih sirih
• instant izdelkih
• gaziranih pijačah
• pekovskih in zamrznjenih industrijskih izdelkih

Takšni fosfati so pogosto že v obliki, ki se zelo učinkovito absorbira. Prav zato lahko hitreje povečajo skupni vnos fosfata in lažje porušijo razmerje med fosforjem in kalcijem.

↑ Nazaj na vrh

Kako jih prepoznati na deklaraciji

Fosfatni aditivi na embalaži niso vedno zapisani samo kot »fosfati«. Proizvajalci jih lahko navedejo z E-številko ali pa z besednim imenom. Zato je smiselno iskati obe možnosti: E-oznake in besede, kot so fosfat, phosphate, fosforna kislina, phosphoric acid, difosfat, diphosphate, trifosfat, triphosphate, polifosfat, polyphosphate, pa tudi njihove natrijeve, kalijeve, kalcijeve ali magnezijeve oblike.

↑ Nazaj na vrh

Razmerje kalcij : fosfor

Za telo običajno ni najbolj problematičen fosfor iz običajne, naravne hrane, kjer je navadno vezan v prehranski strukturi živila. Težavo pogosteje predstavljajo dodani fosfati, saj jih telo zelo učinkovito absorbira, posledica pa je hitro povečana fosfatna obremenitev organizma.

Da preprečimo porušenje ravnovesja med kalcijem in fosforjem, je pomembno, da v telo vnesemo zadostno količino kalcija. Tudi kalcij je na voljo v anorganski in organski obliki. Če imamo v želodcu dovolj želodčne kisline, je praktično vseeno, v kateri obliki ga zaužijemo. Če pa je želodčne kisline premalo, se anorganske oblike kalcija slabše raztapljajo in absorbira se ga manj, zato lahko pride do izrazitejšega neravnovesja med kalcijem in fosforjem.

Cilj v telesu je, da je razmerje med kalcijem in fosforjem približno 1 : 1 do 1,3 : 1 v korist kalcija. Če uživamo veliko ultra procesirane hrane z dodanimi anorganskimi fosfati, telo pa hkrati absorbira premalo kalcija, se ravnovesje Ca : P poruši.

Kaj pa kalcij?

Tudi kalcij lahko v telo pride v različnih oblikah. Iz hrane ga dobimo naravno, v prehranskih dopolnilih pa pogosto v obliki različnih kalcijevih soli. Najbolj znani obliki sta:

• kalcijev karbonat – pogosto ga obravnavamo kot bolj anorgansko obliko
• kalcijev citrat – pogosto ga obravnavamo kot bolj organsko obliko

Ko se kalcij enkrat absorbira, je v krvi vedno v isti obliki – kot ionizirani kalcij (Ca²⁺). Razlika med oblikami je torej predvsem v tem, kako dobro se posamezna oblika absorbira.

Zakaj je želodčna kislina pomembna?

Želodčna kislina pomaga raztopiti minerale iz hrane in dodatkov. Če je kisline dovolj, se večina oblik kalcija dobro raztopi in absorbira. Če pa je kisline premalo, lahko nekatere oblike kalcija ostanejo slabše raztopljene.

To pomeni, da pri nizki želodčni kislini lahko v telo pride relativno manj kalcija, medtem ko se fosfati – posebej dodani anorganski – še naprej zelo učinkovito absorbirajo. Tako se razmerje med kalcijem in fosforjem še hitreje poruši.

↑ Nazaj na vrh

Hormonsko uravnavanje

Ko je fosfata preveč ali kalcija premalo, telo aktivira določene hormone, ki skušajo stanje popraviti. Kratkoročno je to koristno, saj s tem ohranja stabilno raven mineralov v krvi. Če pa mora telo to početi ves čas, lahko proces začne obremenjevati kosti, presnovo mineralov in sčasoma tudi ožilje.

Ko telo zazna, da je ravnovesje med kalcijem in fosforjem porušeno, aktivira predvsem dva hormona:

• PTH (paratiroidni hormon)
• FGF23

Kje nastaja PTH?

PTH nastaja v obščitničnih žlezah, to so majhne žleze na zadnji strani ščitnice v vratu. Aktivira se predvsem takrat, ko telo zazna, da je kalcija v krvi premalo.

Kje nastaja FGF23?

FGF23 nastaja predvsem v kosteh, natančneje v kostnih celicah. Aktivira se predvsem takrat, ko je fosfata preveč.

Kaj naredita ta hormona?

Njuna naloga je v osnovi dobra: skušata rešiti problem.

• PTH pomaga zvišati kalcij v krvi
• FGF23 pomaga znižati fosfat v krvi

PTH lahko to doseže tudi tako, da telo začne uporabljati kalcij iz kosti. FGF23 pa pomaga, da ledvice izločijo več fosfata.

Ta hormona nista slaba. Nasprotno – sta zaščitni mehanizem, s katerim telo skuša ohraniti ravnovesje. Problem nastane takrat, ko mora telo to početi znova in znova, dolga leta. Če je prehrana stalno porušena, morata PTH in FGF23 delovati kronično.

↑ Nazaj na vrh

Posledice za telo

Dolgotrajno porušeno ravnovesje med kalcijem in fosforjem je lahko pomemben dejavnik pri nastanku kalcifikacije žil, osteopenije in kasneje osteoporoze, hkrati pa povečuje obremenitev ledvic ter povzroča presnovni stres v telesu.

Mitohondriji, ROS in oksidativni stres

Visoke ravni fosfata lahko vplivajo na mitohondrije, torej na celične strukture, ki proizvajajo energijo. Fosfat lahko poveča njihov membranski potencial, to pa vodi v večjo tvorbo reaktivnih kisikovih spojin (ROS), zlasti superoksida.

Ko je ROS preveč, nastane oksidativni stres. Ta pomeni, da je v telesu več oksidativne obremenitve, kot jo celice lahko varno nevtralizirajo. Dolgoročno to ni pomembno le za celice same, ampak tudi za žile, srce in presnovo.

Kalcifikacija žil

Kalcifikacija žil pomeni, da se v žilni steni začnejo nalagati mineralne spojine, predvsem v obliki kalcijevih fosfatov. To ni isto kot običajno nalaganje maščob, čeprav se lahko procesi med seboj prekrivajo.

Če mora telo dolgo časa popravljati porušeno ravnovesje med kalcijem in fosforjem, se lahko v žilni steni začnejo procesi, pri katerih se nekatere gladke mišične celice žilne stene začnejo obnašati podobno kot kostne celice. Posledica je lahko postopno otrdevanje žil.

Možne posledice za kosti

Če mora telo dalj časa uporabljati kalcij iz kosti za vzdrževanje ravnovesja v krvi, lahko to sčasoma prispeva k:

• slabši mineralni gostoti kosti
• večji krhkosti kosti
• večjemu tveganju za osteopenijo ali osteoporozo

Magnezij kot del zaščitnega ravnovesja

Magnezij ima zaščitno vlogo. Pomaga lahko zmanjšati nekatere učinke fosfata na celični stres in hkrati zmanjšuje verjetnost neugodnega nalaganja mineralov v žilni steni.

Naštete spremembe predstavljajo predvsem posledice oziroma simptome, ki jih pogosto poskušamo reševati s tabletami, terapijami ali drugimi pristopi. Ključno pa je razumeti tudi njihove vzroke. Če odpravljamo zgolj posledice, se težave praviloma ponavljajo, dokler ne vzpostavimo osnovnega ravnovesja v telesu.

↑ Nazaj na vrh

Kako pristopiti v praksi

Glavno sporočilo ni strah pred fosforjem, ampak manj industrijsko predelana prehrana in boljše mineralno ravnovesje.

Smiselni koraki so običajno naslednji:

• zmanjšanje ultra procesirane hrane in hitre hrane
• preverjanje deklaracij za fosfatne aditive
• zadosten vnos kalcija iz kakovostnih virov
• skrb za zadosten vnos magnezija
• urejena presnova vitamina D in splošno uravnotežena prehrana

Bolj smiselno kot iskanje ene same rešitve je skrb za celotno prehransko ravnovesje – manj fosfatnih aditivov, dovolj kalcija, dovolj magnezija in čim manj procesirane hrane.

↑ Nazaj na vrh

Frekvenčna terapija kot podporni pristop

Področje ravnovesja med kalcijem in fosforjem je smiselno podpreti tudi s frekvenčno terapijo. Pri tem je pomembno razmišljati širše in ne le v smeri enega samega organa. Telo to ravnovesje namreč uravnava prek več med seboj povezanih sistemov: hormonskega, prebavnega, izločevalnega, žilnega in celičnega.

Frekvenčna podpora z Zapperjem-Pro

Več informacij o Zapperju-Pro najdete tukaj: zapper-pro.si. Praktične protokole za uporabo pa najdete tukaj: frequency-therapy-healing.com.

Kako pristopiti praktično?

V praksi je običajno najbolj smiselno začeti pri področjih, ki imajo pri tem ravnovesju največjo regulativno vlogo: obščitnične žleze, ščitnica, želodec, črevesje, ledvice in kosti. Nato se po potrebi doda še podporo za krvne žile, jetra in mitohondrije, posebej takrat, ko želimo delovati bolj celostno in dolgoročno.

Kot smiseln začetni podporni pristop je priporočljiv naslednji protokol: Skrivnost večne mladosti – kako obnoviti mitohondrije.

ETDFL terapije in enofrekvenčne terapije

Poleg omenjenih terapij po ETDFL so priporočljive tudi enofrekvenčne terapije, ki omogočajo dodatno podporo posameznim področjem. Najdete jih tukaj: Enofrekvenčne terapije.

DMSO kot lokalna podpora pred tretmajem

Nekateri uporabniki pri podpori posameznim področjem uporabljajo tudi DMSO pred frekvenčnim tretmajem. Pri podpori ledvic se na primer lahko pred obravnavo ledvičnega področja nanese oziroma nežno poškropi ustrezno razredčen DMSO, nato pa se izvede frekvenčna terapija. Namen takšnega pristopa je lokalna priprava področja pred tretmajem.

Podporni pristop frekvenčne terapije

Frekvenčna terapija predstavlja predvsem podporni pristop: ne obravnava le ene številke ali laboratorijskega izvida, ampak podpira funkcionalna področja, ki sodelujejo pri ravnovesju med kalcijem in fosforjem. Smiselna je v kombinaciji z urejeno prehrano, zmanjšanjem ultra procesirane hrane, zadostnim vnosom kalcija, magnezija in splošno presnovno podporo.

↑ Nazaj na vrh

Viri

• Mercola, Joseph. The Harms of Phosphate.
  https://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2024/08/28/harms-of-phosphate.aspx
• Mercola, Joseph. Phosphate additives health risks.
  https://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2026/01/28/phosphate-additives-health-risks.aspx

↑ Nazaj na vrh

Kam naprej

Če se želite po branju hitro vrniti na posamezen del članka, so tukaj spodaj ponovno povezave do glavnih poglavij.

Kaj je fosfat in zakaj ga telo sploh potrebuje?

Fosfat je nabiti delec, ki vsebuje fosfor. V človeškem telesu se večina fosforja poveže s kisikom in tako nastane fosfat. Približno 85 % vsega fosfata je v kosteh in zobeh, preostanek pa v celicah, krvi in drugih telesnih tekočinah.

Fosfat ima več ključnih nalog: sodeluje pri gradnji kosti in zob, pri nastajanju celične energije (ATP), pri zgradbi celičnih membran in pri sintezi DNK. Brez fosfata življenje ni mogoče.

↑ Nazaj na vrh

Zakaj sodobna prehrana hitro poruši ravnovesje?

Fosfor v prehrani ni vedno enak. Pomembno je razlikovati med naravnimi (organskimi) fosfati in dodanimi anorganskimi fosfati.

Naravni oziroma organski fosfati

Naravni fosfati so del običajne hrane, na primer:

• mesa
• rib
• mlečnih izdelkov
• stročnic
• oreščkov in semen
• žit

Pri teh virih je fosfor vezan v naravni strukturi hrane, zato se praviloma absorbira bolj postopno in v okviru bolj normalnega presnovnega procesa. Tak vnos je za telo običajno manj problematičen.

Dodani oziroma anorganski fosfati

Anorganski fosfati se pogosto dodajajo v ultra procesirano hrano kot aditivi. Najdemo jih na primer v:

• predelanem mesu
• topljenih sirih
• instant izdelkih
• gaziranih pijačah
• pekovskih in zamrznjenih industrijskih izdelkih

Takšni fosfati so pogosto že v obliki, ki se zelo učinkovito absorbira. Prav zato lahko hitreje povečajo skupni vnos fosfata in lažje porušijo razmerje med fosforjem in kalcijem.

Kaj iskati na deklaracijah?

Fosfatni aditivi na embalaži niso vedno zapisani samo kot »fosfati«. Proizvajalci jih lahko navedejo z E-številko ali pa z besednim imenom. Zato je smiselno iskati obe možnosti: E-oznake in besede, kot so fosfat, phosphate, fosforna kislina, phosphoric acid, difosfat, diphosphate, trifosfat, triphosphate, polifosfat, polyphosphate, pa tudi njihove natrijeve, kalijeve, kalcijeve ali magnezijeve oblike.

Kaj pa kalcij?

Tudi kalcij lahko v telo pride v različnih oblikah. Iz hrane ga dobimo naravno, v prehranskih dopolnilih pa pogosto v obliki različnih kalcijevih soli. Najbolj znani obliki sta:

• kalcijev karbonat – pogosto ga obravnavamo kot bolj anorgansko obliko
• kalcijev citrat – pogosto ga obravnavamo kot bolj organsko obliko

Ko se kalcij enkrat absorbira, je v krvi vedno v isti obliki – kot ionizirani kalcij (Ca²⁺). Razlika med oblikami je torej predvsem v tem, kako dobro se posamezna oblika absorbira.

Zakaj je želodčna kislina pomembna?

Želodčna kislina pomaga raztopiti minerale iz hrane in dodatkov. Če je kisline dovolj, se večina oblik kalcija dobro raztopi in absorbira. Če pa je kisline premalo, lahko nekatere oblike kalcija ostanejo slabše raztopljene.

To pomeni, da pri nizki želodčni kislini lahko v telo pride relativno manj kalcija, medtem ko se fosfati – posebej dodani anorganski – še naprej zelo učinkovito absorbirajo. Tako se razmerje med kalcijem in fosforjem še hitreje poruši.

↑ Nazaj na vrh

Mitohondriji, ROS in oksidativni stres

↑ Nazaj na vrh

Zakaj je razmerje kalcij : fosfor tako pomembno?

Kalcij in fosfor v telesu delujeta tesno povezano. Skupaj tvorita mineral, ki daje trdnost kostem in zobem. Telo zato ves čas skrbi, da je med njima ustrezno ravnovesje.

Ugodno prehransko razmerje je približno 1 : 1 do 1,3 : 1 v korist kalcija. Če je fosforja preveč, kalcija pa premalo, telo to zazna kot presnovni problem in mora začeti ravnovesje aktivno popravljati.

Kaj se zgodi, če je fosfata preveč?

Če je v prehrani veliko fosfatov – posebej iz dodanih anorganskih virov – in je hkrati kalcija premalo ali se ta slabše absorbira, se v krvi pojavi relativno previsoka obremenitev s fosfatom.

Telo si tega ne more privoščiti, saj mora biti raven kalcija in fosfata v krvi zelo natančno uravnana. Zato se aktivirajo hormoni, ki skušajo ravnovesje popraviti.

↑ Nazaj na vrh

Kateri hormoni skušajo rešiti težavo?

Ko telo zazna, da je ravnovesje med kalcijem in fosforjem porušeno, aktivira predvsem dva hormona:

• PTH (paratiroidni hormon)
• FGF23

Kje nastaja PTH?

PTH nastaja v obščitničnih žlezah, to so majhne žleze na zadnji strani ščitnice v vratu. Aktivira se predvsem takrat, ko telo zazna, da je kalcija v krvi premalo.

Kje nastaja FGF23?

FGF23 nastaja predvsem v kosteh, natančneje v kostnih celicah. Aktivira se predvsem takrat, ko je fosfata preveč.

Kaj naredita ta hormona?

Njuna naloga je v osnovi dobra: skušata rešiti problem.

• PTH pomaga zvišati kalcij v krvi
• FGF23 pomaga znižati fosfat v krvi

PTH lahko to doseže tudi tako, da telo začne uporabljati kalcij iz kosti. FGF23 pa pomaga, da ledvice izločijo več fosfata.

Kje nastane problem?

Problem nastane takrat, ko mora telo to početi znova in znova, dolga leta. Če je prehrana stalno porušena, morata PTH in FGF23 delovati kronično.

To lahko sčasoma vodi do:

• večje obremenitve kosti
• slabše mineralne gostote kosti
• večjega presnovnega stresa
• večje nagnjenosti k kalcifikaciji žil

↑ Nazaj na vrh

Kalcifikacija žil: kako pride do nje?

Kalcifikacija žil pomeni, da se v žilni steni začnejo nalagati mineralne spojine, predvsem v obliki kalcijevih fosfatov. To ni isto kot običajno nalaganje maščob, čeprav se lahko procesi med seboj prekrivajo.

Če mora telo dolgo časa popravljati porušeno ravnovesje med kalcijem in fosforjem, se lahko v žilni steni začnejo procesi, pri katerih se nekatere gladke mišične celice žilne stene začnejo obnašati podobno kot kostne celice.

To pomeni, da se žila biološko začne obnašati bolj kot tkivo, v katerem nastajajo mineralni depoziti. Posledica je lahko postopno otrdevanje žil.

Možne posledice za kosti

Če mora telo dalj časa uporabljati kalcij iz kosti za vzdrževanje ravnovesja v krvi, lahko to sčasoma prispeva k:

• slabši mineralni gostoti kosti
• večji krhkosti kosti
• večjemu tveganju za osteopenijo ali osteoporozo

Magnezij kot del zaščitnega ravnovesja

Magnezij ima zaščitno vlogo. Pomaga lahko zmanjšati nekatere učinke fosfata na celični stres in hkrati zmanjšuje verjetnost neugodnega nalaganja mineralov v žilni steni.

↑ Nazaj na vrh

Kako prehransko pristopiti bolj smiselno?

Glavno sporočilo ni strah pred fosforjem, ampak manj industrijsko predelana prehrana in boljše mineralno ravnovesje. Smiselni koraki so običajno naslednji:

• zmanjšanje ultra procesirane hrane in hitre hrane
• preverjanje deklaracij za fosfatne aditive
• zadosten vnos kalcija iz kakovostnih virov
• skrb za zadosten vnos magnezija
• urejena presnova vitamina D in splošno uravnotežena prehrana

Najpomembnejši mehanizem v 6 korakih

1. Veliko predelane hrane pomeni več fosfatov.
2. Če je hkrati malo kalcija, se ravnovesje še bolj poruši.
3. Fosfat vpliva na mitohondrije.
4. Aktivirata se PTH in FGF23.
5. Žilna stena postane bolj nagnjena h kalcifikaciji.
6. Dolgotrajno neravnovesje poveča presnovni stres.

↑ Nazaj na vrh

Frekvenčna terapija kot podporni pristop

Področje ravnovesja med kalcijem in fosforjem je smiselno podpreti tudi s frekvenčno terapijo. Pri tem je pomembno razmišljati širše in ne le v smeri enega samega organa. Telo to ravnovesje namreč uravnava prek več med seboj povezanih sistemov: hormonskega, prebavnega, izločevalnega, žilnega in celičnega.

Frekvenčna podpora z Zapperjem-Pro

Več informacij o Zapperju-Pro najdete tukaj: zapper-pro.si. Praktične protokole za uporabo pa najdete tukaj: frequency-therapy-healing.com.

Kako pristopiti praktično?

V praksi je običajno najbolj smiselno začeti pri področjih, ki imajo pri tem ravnovesju največjo regulativno vlogo: obščitnične žleze, ščitnica, želodec, črevesje, ledvice in kosti. Nato se po potrebi doda še podporo za krvne žile, jetra in mitohondrije, posebej takrat, ko želimo delovati bolj celostno in dolgoročno.

Kot smiseln začetni podporni pristop je priporočljiv naslednji protokol: Skrivnost večne mladosti – kako obnoviti mitohondrije .

ETDFL terapije in enofrekvenčne terapije

Poleg omenjenih terapij po ETDFL so priporočljive tudi enofrekvenčne terapije, ki omogočajo dodatno podporo posameznim področjem. Najdete jih tukaj: Enofrekvenčne terapije .

DMSO kot lokalna podpora pred tretmajem

Nekateri uporabniki pri podpori posameznim področjem uporabljajo tudi DMSO pred frekvenčnim tretmajem . Pri podpori ledvic se na primer lahko pred obravnavo ledvičnega področja nanese oziroma nežno poškropi ustrezno razredčen DMSO, nato pa se izvede frekvenčna terapija. Namen takšnega pristopa je lokalna priprava področja pred tretmajem.

Podporni pristop frekvenčne terapije

Frekvenčna terapija predstavlja predvsem podporni pristop: ne obravnava le ene številke ali laboratorijskega izvida, ampak podpira funkcionalna področja, ki sodelujejo pri ravnovesju med kalcijem in fosforjem. Smiselna je v kombinaciji z urejeno prehrano, zmanjšanjem ultra procesirane hrane, zadostnim vnosom kalcija, magnezija in splošno presnovno podporo.

↑ Nazaj na vrh

Viri

• Mercola, Joseph. The Harms of Phosphate.
  https://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2024/08/28/harms-of-phosphate.aspx
• Mercola, Joseph. Phosphate additives health risks.
  https://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2026/01/28/phosphate-additives-health-risks.aspx

↑ Nazaj na vrh