Nitrati niso vedno problem
Rastlinski nitrati so pogosto koristen del prehrane in niso enaki kot mesninski dodatki.
Beseda nitrat pri mnogih ljudeh sproži nelagodje, vendar nitrati sami po sebi niso vedno nekaj slabega. V zelenjavi so pogosto del koristnega prehranskega paketa, saj lahko v telesu prispevajo k tvorbi dušikovega oksida (NO), pomembne signalne molekule za žile, pretok krvi in oskrbo tkiv s kisikom.
Težava nastane predvsem pri predelanem mesu, kot so hrenovke, salame, klobase, šunka, slanina in podobne mesnine. Tam nitrati oziroma nitriti niso prisotni sami, temveč skupaj z dejavniki, ki lahko povečajo možnost nastanka manj ugodnih spojin.
Zato ni dovolj reči, da so nitrati dobri ali slabi. Ključno je vprašanje, iz katere hrane pridejo, v kakšnem prehranskem okolju jih zaužijemo in v katero smer se v telesu presnovijo.
Rastlinski nitrati so pogosto koristen del prehrane in niso enaki kot mesninski dodatki.
Ni bistveno le ime snovi, temveč celoten paket: hrana, antioksidanti, predelava in priprava.
Hrenovke, salame, klobase in podobni izdelki niso isto kot sveže, nepredelano meso.
Smiselno je podpreti žile, krvni obtok, srce, možgane in celično energijo.
Nitrati so naravno prisotne spojine, ki jih najdemo v vodi, zemlji in številnih živilih. Posebej bogata z nitrati je listnata in korenasta zelenjava, na primer rukola, rdeča pesa, blitva, solata, bazilika in druga zelena živila.
Sami po sebi nitrati niso nujno škodljivi. V telesu lahko v določenih pogojih sodelujejo pri tvorbi dušikovega oksida (NO), ki je pomemben za delovanje žil, pretok krvi in dovod kisika tkivom. Zato je napačno, da vse nitrate avtomatsko obravnavamo kot nekaj slabega.
Da ne pride do zmede, je dobro ločiti tri podobne izraze:
Problem torej ni le v tem, da neka hrana vsebuje nitrate ali nitrite, ampak predvsem v tem, v katero smer gre nadaljnja kemijska pot.
Glavna razlika je v prehranskem okolju. Zelenjava ne vsebuje samo nitratov, temveč tudi številne zaščitne snovi, kot so vitamin C, polifenoli in drugi antioksidanti. Ti pomagajo usmerjati presnovo v smer, ki je za telo ugodnejša.
Pri predelanem mesu pa nitrati oziroma nitriti niso prisotni v takem zaščitnem okviru. Poleg njih so prisotni še beljakovine, hem železo, tehnološki dodatki in postopki predelave, ki lahko povečajo možnost nastanka manj ugodnih spojin.
Tu je pomembno poudariti, da težava ni meso kot tako, ampak predvsem predelano meso. Svež piščanec, sveža govedina, teletina ali kos doma pripravljene svinjine so povsem druga kategorija kot industrijska salama, hrenovka ali hot dog izdelek.
Če tega ne ločimo, članek hitro izpade ideološki. Veliko bolj uravnoteženo je reči: rastlinski nitrati so običajno koristni, predelane mesnine pa so slabša izbira.
Dušikov oksid oziroma NO je pomembna signalna molekula, ki pomaga uravnavati žilni tonus. Poenostavljeno povedano: pomaga, da se žile lažje sprostijo in razširijo, zato kri lažje teče, tkiva pa so bolje oskrbljena s kisikom in hranili.
Zaradi tega je NO pomemben za:
Med najbolj znane rastlinske vire nitratov spadajo:
To ne pomeni, da moramo iskati »čudežna živila«, temveč da je redno uživanje kakovostne zelenjave ena od smiselnih poti za podporo telesu.
Ne nujno. Na tvorbo in razpoložljivost NO vplivajo tudi drugi dejavniki, med njimi gibanje, pretok krvi, presnovno stanje, staranje, stres in splošen življenjski slog. Prav zato je najbolj smiseln celosten pristop, ne pa iskanje ene same »čarobne« snovi.
Predelano meso vključuje izdelke, kot so hrenovke, salame, klobase, šunka, slanina, hot dog izdelki, pastrami, pepperoni in podobne mesnine. Takšni izdelki so običajno tehnološko obdelani, soljeni, dimljeni, sušeni ali kemično stabilizirani z dodatki.
Pri njih nitrati oziroma nitriti niso prisotni sami, ampak v kombinaciji z drugimi dejavniki, zaradi katerih se povečajo možnosti za nastanek manj ugodnih spojin. Zato številni strokovni pregledi predelane mesnine uvrščajo med živila, ki jih je smiselno omejevat.
Prav ta kombinacija je razlog, da je prehranska kategorija predelanega mesa bistveno drugačna od kategorije svežega, nepredelanega mesa.
Segrevanje in pečenje lahko dodatno povečata možnost nastanka manj ugodnih spojin. Zato ni vseeno, ali nekdo občasno poje kos kuhane šunke, ali pa redno uživa močno pečene, dimljene in industrijsko procesirane mesnine.
Da članek ne izpade kot anti-meso propaganda, je zelo pomembno jasno povedati: meso samo po sebi ni isto kot predelana mesnina.
Med razumnejše izbire običajno sodijo:
Takšna živila praviloma nimajo istega nabora tehnoloških dodatkov kot industrijske mesnine. To še ne pomeni, da jih moramo jesti neomejeno, pomeni pa, da jih ni pošteno enačiti s hrenovkami, salamami in podobnimi izdelki.
| Vrsta živila | Primeri | Kako gledati nanj |
|---|---|---|
| Sveže, nepredelano meso | piščanec, govedina, teletina, puran, svinjina, jagnjetina | prehransko povsem druga kategorija kot industrijske mesnine |
| Doma pripravljeno manj predelano meso | dušeno meso, pečen kos mesa, jušna govedina | običajno precej bolj smiselna izbira kot procesirane mesnine |
| Predelane mesnine | hrenovke, salame, klobase, slanina, hot dog, šunka iz industrijske predelave | smiselno jih je omejevati |
Takšni izdelki so lahko boljši od industrijskega junk izdelka, vendar še vedno ne sodijo v isto kategorijo kot sveže meso. Soljenje, sušenje, dimljenje in drugi postopki pomenijo, da gre še vedno za obliko predelave. Zato jih je bolj pošteno obravnavati kot živila za zmerno uporabo, ne pa kot nekaj, kar je povsem enako svežemu mesu.
Pri predelanih mesninah je smiselno pogledati seznam sestavin. Proizvajalci lahko uporabljajo različna poimenovanja, zato se ne zanašajte samo na eno besedo.
Pozorni bodite predvsem na izraze:
Tu je dobro biti pozoren. Nekateri izdelki sicer oglašujejo, da nimajo »dodanih nitratov ali nitritov«, vendar za curing uporabljajo druge naravne vire teh spojin, na primer določene rastlinske ekstrakte. To pomeni, da marketinški napis sam po sebi še ne pove vsega.
Glavni cilj ni strah pred eno samo snovjo, ampak bolj smiseln prehranski vzorec. To v praksi običajno pomeni:
Ni isto, ali nekdo poje:
Ni isto, ali je na krožniku:
Če o temi razmišljamo širše, ne govorimo le o hrani, ampak tudi o področjih, ki sodelujejo pri pretoku krvi, oskrbi tkiv s kisikom, žilnem tonusu, srčni funkciji in celični energiji. Prav zato je smiselno razmišljati tudi o podpori teh sistemov.
Podpora žilni steni in splošnemu pretoku krvi.
70 Hz, 220 Hz, 730 Hz, 75.250 Hz, 117.220 Hz, 237.020 Hz, 451.900 Hz, 561.510 Hz, 698.100 Hz, 812.770 Hz
Podporno področje pri razmišljanju o obtoku in oskrbi telesa s krvjo.
80 Hz, 500 Hz, 787 Hz, 7.500 Hz, 95.000 Hz, 317.830 Hz, 452.470 Hz, 566.010 Hz, 696.300 Hz, 829.210 Hz
Pomembni zaradi porabe kisika, prekrvavitve in celične aktivnosti.
60 Hz, 100 Hz, 500 Hz, 2.500 Hz, 75.000 Hz, 141.270 Hz, 245.000 Hz, 396.120 Hz, 671.000 Hz, 911.500 Hz
Širši podporni pogled na notranjo žilno površino in lokalni pretok.
40 Hz, 120 Hz, 460 Hz, 820 Hz, 12.500 Hz, 86.300 Hz, 168.420 Hz, 325.000 Hz, 577.500 Hz, 744.800 Hz
Pomemben del splošne presnovne in razstrupljevalne podpore organizmu.
200 Hz, 220 Hz, 680 Hz, 2.450 Hz, 3.000 Hz, 7.500 Hz, 96.500 Hz, 326.160 Hz, 505.510 Hz, 632.010 Hz
Podporno področje za energijo celic in splošno vitalnost.
40 Hz, 250 Hz, 460 Hz, 520 Hz, 780 Hz, 900 Hz, 42.500 Hz, 87.500 Hz, 132.410 Hz, 376.290 Hz
Pri tej temi je smiselno razmišljati predvsem o podpori: žil, srca, možganov, jeter in mitohondrijev. To je logično, ker ravno ta področja sodelujejo pri dobrem obtoku, oskrbi tkiv in splošnem celičnem delovanju.
Kot smiseln podporni začetni pristop je priporočljiv naslednji protokol: Začetni protokol z Zapperjem-Pro .
Poleg terapij po ETDFL so priporočljive tudi enofrekvenčne terapije, ki omogočajo dodatno podporo posameznim področjem. Najdete jih tukaj: Enofrekvenčne terapije .