DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA BOLEZNI
Obstaja več pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na pojav telesnih bolezni. Tukaj smo uporabili izraz "dejavniki" namesto "vzroki", saj bolezen vključuje številne medsebojno povezane vidike, ne pa le enega ali dveh linearnih vzrokov, ki bi neposredno vodila do posledic.
Pomanjkanje hranil
Pomanjkanje hranil v telesu je posledica nekakovostne hrane. Večina ljudi uživa neuravnoteženo prehrano, ki temelji predvsem na predelani hrani, polni umetnih dodatkov. Med te sodijo rafinirani sladkorji (kot je beli sladkor); rafinirani ogljikovi hidrati (beli kruh in peciva iz osiromašenih žit); umetni kemični konzervansi; fermentirani sojini izdelki; kava in gazirane pijače; tako imenovana nezdrava hrana (kot so industrijski suhi prigrizki in čips); pasterizirani in homogenizirani mlečni izdelki ter večina rastlinskih olj.
Nekakovostna hrana telesu ne zagotavlja potrebnih snovi za ohranjanje vitalnosti. Poleg tega telesu odvzema dragocene hranilne snovi in dodaja škodljive spojine, kar vodi v še večje osiromašenje organizma. Neprimerna prehrana ovira sposobnost telesa, da se upira notranjim in zunanjim obremenitvam ter poškodbam.
Pomanjkanje spanja
Približno 8 ur spanja na noč je bistvenega pomena za zdravje. V tem času se telo intenzivno obnavlja, saj so vsakodnevne aktivnosti, ki potekajo med budnostjo, postavljene na stranski tir, kar omogoča učinkovitejše odstranjevanje odpadnih snovi. Vitalne funkcije, kot sta srčni utrip in dihanje, se upočasnijo na minimum, medtem ko možgani aktivno delajo na svoji regeneraciji ter krepitvi in ohranjanju spomina.
Bolezni, pomanjkanje hranil in neurejene življenjske navade pogosto prispevajo k težavam s spanjem. Po drugi strani lahko dolgotrajno pomanjkanje spanja — še posebej, če traja več dni, mesecev ali celo let — resno oslabi delovanje telesa ter poveča tveganje za razvoj bolezni.
Pomanjkanje kisika
Pomanjkanje kisika predstavlja resno težavo. Kisik ni le ključnega pomena za naše preživetje, temveč ga naša tkiva nujno potrebujejo za proces obnove. Poleg tega pomanjkanje kisika ustvarja idealne pogoje za razmnoževanje večine patogenih mikrobov, ki živijo v anaerobnem (s kisikom osiromašenem) okolju.
Kemična toksičnost
Toksin dobesedno pomeni "strup". Vsaka snov, ki obremeni biokemijo telesa do te mere, da negativno vpliva na strukturo celic in delovanje organov, lahko štejemo za strup. Te snovi vstopajo v telo preko kože, dihal in prebavnega trakta.
Naša telesa delujejo kot gobe, ki vpijajo kemikalije, s katerimi smo v stiku. V vodi topne kemikalije se sicer absorbirajo in nato izločijo, a v maščobi topne kemikalije se kopičijo v maščobnih celicah in celičnih membranah. Ko je telo pod stresom, na primer zaradi bolezni, čustvene stiske ali pomanjkanja hranil, se te kemikalije sprostijo iz maščobnih zalog v krvni obtok. Kasneje se vrnejo v maščobne celice in membrane, pripravljene, da se sprostijo ob naslednji priložnosti.
Ta cikel sproščanja in vračanja kemikalij se lahko nadaljuje v nedogled, razen če telesu aktivno pomagamo pri razstrupljanju in odstranjevanju teh škodljivih snovi.
Elektromagnetna toksičnost
Ko slišimo besedo "toksin", običajno pomislimo na okoljske onesnaževalce, zdravila in druge nevarne kemikalije. Včasih pomislimo tudi na radioaktivnost. Res je, da vse te snovi prekomerno obremenjujejo telo z odpadnimi snovmi in pogosto preprečujejo njegovo pravilno delovanje. Vendar so elektromagnetna polja še en, zelo resničen in pogosto skrit vir onesnaževanja okolja.
Elektromagnetna polja lahko imajo bodisi koristne bodisi škodljive učinke, saj lahko spreminjajo polariteto in napetost celic.
Poškodba
Poškodbe lahko povzročijo dolgotrajne ali celo trajne negativne posledice za telo, saj pogosto vključujejo več različnih procesov: vnetje, oteklino in morebitno okužbo.
Vnetje je naravni odziv telesa na draženje ali poškodbo, ki se lahko pojavi zaradi mikrobov (okužba), kemikalij, trenja, toplote ali toksinov. Med vnetjem telo sproži imunski odziv, ki poveča pretok krvi na prizadeto mesto, da zagotovi več hranil, kisika in hormonov za obnovo. Hkrati se na mesto poškodbe ali draženja zberejo fagocitne celice, ki odstranjujejo mrtve in poškodovane celice ter delujejo kot pregrada za zaščito okoliških tkiv.
Okužba, nasprotno, nastane zaradi vdora mikroorganizmov, ki prodrejo v tkiva in s svojimi presnovnimi procesi izločajo strupene snovi. Te toksine telo zaznava kot nevarne, kar povzroči bolečino, oteklino in motnje v delovanju prizadetega območja. Okužba in vnetje se pogosto prekrivata, saj telo na okužbo odgovarja z vnetnim procesom, ki poskuša omejiti širjenje mikrobov.
Oteklina je ena izmed značilnosti vnetja, pri kateri se na prizadetem območju nabira tekočina. Ta pomaga izolirati poškodbo ali okužbo, vendar lahko, če traja predolgo, otežuje krvni obtok in s tem upočasni celjenje.
Pomembno je razumeti, da lahko vnetje, čeprav je sprva koristno, v določenih primerih povzroči dodatne težave. Na primer, pri poškodbah brez mikrobov lahko mrtve celice na mestu poškodbe, če jih fagocitne celice ne odstranijo dovolj hitro, začnejo gniti. To lahko vodi do okužbe zaradi mikroorganizmov ali toksinov, ki nastanejo med razgradnjo tkiva.
Ko vnetje traja predolgo, oteklina upočasni krvni obtok in preprečuje celjenje. V takih primerih je koristno uporabljati metode, ki spodbujajo cirkulacijo in zmanjšujejo oteklino, na primer izmenično uporabo toplote in hladu (ledenih obkladkov, savne ali izmenično hladne in tople vode).
Neuravnotežen pH
Eden od pomembnih dejavnikov, ki prispevajo k bolezni, je motnja v pH telesa oziroma kislinsko-bazičnem ravnovesju. Čeprav je motnja pH pogosto posledica pomanjkanja hranil, velja tudi obratno: neuravnotežen pH lahko poslabša že obstoječe težave ali povzroči nove. V nekaterih primerih lahko resno bolna oseba izboljša svoje zdravje že s tem, da uravna kislinsko-bazično ravnovesje telesa.
Ravni pH v telesu se razlikujejo glede na tkiva in tekočine. Na primer, koža je naravno kisla, saj njene površinske kisline pomagajo pri zaščiti. Slina mora biti alkalna, da pomaga pri prebavi škroba, medtem ko mora biti želodčna tekočina zelo kisla, s pH približno 2, da omogoči aktivacijo encima pepsina, ki prebavlja beljakovine.
Pogosto obstaja obratno razmerje med kislostjo v želodcu in kislostjo telesnih tkiv: bolj kisli (želeni) so želodčni sokovi, bolj alkalna (željena) so telesna tkiva. Če želodec postane preveč alkalen, lahko nekateri deli telesa postanejo prekomerno kisli. Pomanjkanje želodčne kisline povzroči, da neprebavljeni delci hrane prehajajo skozi črevesno steno, kar vodi v draženje in kopičenje kislih odpadkov v celicah.
Kritična pomembnost ravnovesja v krvi
Arterijska krvna plazma mora ostati v ozkem alkalnem območju pH med 7,35 in 7,4. Če krvni pH predolgo odstopa od tega območja, telo zboli, v hujših primerih pa to vodi v smrt. Uravnavanje pH v telesu prevzemajo dihala, kemijski in fiziološki puferski sistemi (vključno z jetri) ter sečila. Pljuča regulirajo raven ogljikovega dioksida v telesu, kar vpliva na koncentracijo ionov. Ledvice pa imajo ključno vlogo pri izločanju kislin skozi urin, vendar ima ta proces omejitve, saj lahko ledvice izločajo kisline le postopoma. Ko se presežne kisline ne morejo več izločati, se začasno kopičijo v tkivih, kar lahko povzroči vnetja in poškodbe.
Posledice neuravnoteženega pH
Če telo ne odstranjuje odpadkov dovolj hitro, se ti shranjujejo v zunajcelični tekočini, vezivnem tkivu, sklepih in organih, kar sproži verižne reakcije degenerativnih procesov. Ta avtointoksikacija—zastrupljenost telesa z lastnimi toksini—položi temelje za bolezni, kot so artritis, osteoporoza, alergije, bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, fibromialgija, ledvični kamni in celo rak.
Zakaj uravnotežen pH ni preprost proces
Čeprav je trenutno veliko govora o pomenu alkalnega telesa, mora biti določena področja telesa kisla, druga pa alkalna. Testiranje urina ali sline samo po sebi ne ponuja popolne slike, saj neuravnoteženost na enem področju telesa pogosto povzroči nasprotno neuravnoteženost na drugem. Na primer, kri z nekoliko previsokim pH (7,45 namesto 7,4) je preveč alkalna, kar pomeni, da so zunajcelične tekočine preveč kisle. Posledično rdeče krvne celice ne sproščajo dovolj kisika v tkiva, kar vodi v pomanjkanje kisika.
Uravnavanje pH je kompleksen proces, ki zahteva poznavanje telesne kemije, presnovnih procesov in specifičnih prehranskih potreb. Preveč kisli ali preveč alkalni odpadki, shranjeni v tkivih, so le začasna rešitev telesa, ki ščiti kri pred poškodbami. Dolgotrajno neuravnotežen pH lahko povzroči izgubo kostne mase, saj telo za nevtralizacijo sistemske kisline uporablja kalcij iz kosti. Če v telesu ni dovolj kalcija, ga telo začne črpati iz kosti, kar vodi v osteoporozo in druge težave.
Pomembnost pravilnega vnosa mineralov
Čeprav je kalcij ključen za vzdrževanje pH ravnovesja, njegova prekomerna uporaba brez zadostnega vnosa magnezija, bora in drugih hranil lahko povzroči težave. Različni ljudje potrebujejo različne oblike kalcija, zato je pomembno prilagoditi prehrano individualnim potrebam.
Uravnavanje pH telesa je ključno za zdravje, vendar zahteva celosten pristop, ki vključuje razumevanje presnove, prehrane in naravnih mehanizmov telesa.
Proliferacija patogenov
Patogeni mikroorganizmi, kot so bakterije, virusi, paraziti in glive, so verjetno najbolj očitna sestavina bolezni. Ker ti organizmi uspevajo v okolju z neuravnoteženim pH, isti dejavniki, ki povzročajo propadanje tkiva, omogočajo tudi razmnoževanje mikroorganizmov.
Béchamp je opozoril, da je funkcija patogenih mikrobov razgradnja telesnega tkiva, ki je že obolelo. Vendar ima ta vloga kompleksne posledice. Če bi mikroorganizmi odstranjevali le odpadke, bi ljudje lahko jedli, kar koli bi želeli, in se izpostavljali vsem vrstam zlorab brez skrbi za posledice. Mikroorganizmi bi preprosto očistili "narejeni nered". Težava pa je, da mikroorganizmi, ko se enkrat pretvorijo v bakterije, viruse ali glive, s hranjenjem na nezdravem in fermentiranem telesnem tkivu izločajo škodljive (večinoma kisle) odpadne snovi. Prav ti mikrobni odpadki, imenovani mikotoksini, še dodatno prispevajo k naraščajoči spirali bolezni. Tako fraza "Si to, kar ješ" dobi nov pomen.
Mikotoksini in njihovi učinki
Izraz mycotoxin izvira iz grške besede "mykes", ki pomeni "gliva". Mikotoksini so strupi, ki jih proizvajajo mikroorganizmi. Eden najpogostejših mikotoksinov je acetaldehid, ki se razgradi v še bolj škodljive snovi, kot so oksalna kislina, sečna kislina in alkohol. Bolj strupeni kot so odpadki, ki jih mikrobi sproščajo v telo, slabše se počutimo.
Poleg odpadkov, ki jih mikrobi izločajo med življenjem, izraz mikotoksini vključuje tudi odpadke iz njihovih razpadajočih teles. Ko bele krvne celice uspešno napadejo in "pojedo" patogen, ta proces običajno prepreči, da bi mikrobi razpadli in sprostili toksine v krvni obtok. Toda ta idealen scenarij ni vedno mogoč, še posebej pri ljudeh s kroničnimi boleznimi, kjer bele krvne celice ne delujejo optimalno.
Razpad mikrobov lahko povzročijo različni dejavniki, kot so zdravila v telesu, naravni proces umiranja mikroorganizmov (pri čemer iz sten mikrobov uhajajo toksini) in v nekaterih primerih uporaba tehnologije Rife. Čeprav je neprijetno, da toksini iz umirajočih mikrobov povzročajo slab občutek, je to še vedno boljša možnost kot dovoliti, da mikrobi preživijo in se razmnožujejo.
Toksini v vsakodnevnih živilih
Mikotoksin acetaldehid in njegovi razgradni produkti so prisotni tudi v živilih. Oksalna kislina, na primer, je pogost toksin v mnogih živilih, vključno s paradižniki, ki jih vsebujejo v velikih količinah. Pri občutljivih posameznikih lahko dolgotrajno uživanje koncentriranih oblik (kot je paradižnikova omaka) povzroči vnetje sklepov.
Sečna kislina je še en toksin, ki ga telo ne more uničiti, zato se mora izločiti skozi ledvice. Če se to ne zgodi, kristalizira v obliki ledvičnih kamnov. Dieta z visokim deležem beljakovin spodbuja nastanek sečne kisline, vendar lahko uživanje veliko zelenjave in živil, bogatih z encimi, pomaga raztopiti kristale sečne kisline.
Alkohol kot toksin
Alkohol, čeprav zakonita droga, je pravzaprav odpadni produkt. Alkoholne pijače nastanejo z fermentacijo sadja ali žit, pri čemer kvas pretvarja sladkor v alkohol—odpadek, ki ga kvas izloča. Alkohol uničuje možganske celice, kar ljudje izkusijo kot opitost. Njegova hitra presnova v telesu lahko povzroči poškodbe jeter.
Razumevanje vpliva mikotoksinov in njihovega vpliva na zdravje je ključno za prepoznavanje in obvladovanje bolezni, ki izhajajo iz proliferacije patogenov. Za podrobnosti o upravljanju mikrobnih odpadkov glejte poglavji 3 in 4.
Bolezen lahko nastane tudi kot posledica škodljivih biokemijskih spojin, neugodnih hormonov ali drugih snovi, ki jih telo samo proizvaja kot odziv na mikotoksine.
Cista, na primer, je vrečka, napolnjena s tekočino, ki se oblikuje okoli tujega materiala v telesu, da ga izolira in prepreči zastrupitev preostalega sistema. Zahodna medicina pogosto obravnava cisto kot samo bolezensko stanje, namesto da bi jo prepoznala kot izraz globlje motnje v telesu. Z drugimi besedami, cisto obravnavajo kot vzrok težave, ne pa kot njen učinek.
Telesni odzivi na ta način, čeprav morda niso vedno priročni ali učinkoviti, kažejo na poskus doseganja ravnovesja. Holistični pristop prepoznava, da je nagnjenost telesa k tvorbi cist tesno povezana z oslabljenim delovanjem sistema za odstranjevanje odpadkov.
Čustvena stanja in prepričanja
Zadnja, a zelo pomembna sestavina, ki prispeva k bolezni, je čustveno stanje posameznika in njegov sistem prepričanj. Začnimo s čustvi.
Čustvena stanja vključujejo radost, jezo, ljubezen, bes, žalost, vzhičenost itd. Izraz čustvo (ang. emotion) izhaja iz "energija v gibanju" (energy in motion), saj ta energija ustreza tako električnim kot kemičnim sporočilom v telesu. Električni impulzi spodbujajo živčni sistem, medtem ko kemična sporočila predstavljajo majhne količine hormonov, ki krožijo po telesu. Na primer, občutek strahu ali depresije je povezan z izločanjem stresnih hormonov nadledvične žleze, ki sprožijo reakcijo "boj ali beg".
Izražanje čustev in njegovo zadrževanje
Občutke lahko razdelimo na dva dela: čustveno vsebino in potrebo po izražanju čustva skozi dejanje. Na primer, ljubezen (čustvo) je oprijemljiva energija, ki širi srce in prsni koš na prijeten način. Ko se ta energija kopiči, večina ljudi začuti potrebo po njenem izražanju, na primer s toplim objemom ali drugim ljubečim dotikom, kar omogoča, da energija steče iz prsnega koša skozi ramena, roke in dlani. Podobno žalost (čustvo) pogosto spremlja jok, ki omogoča sproščanje nakopičene energije.
Zadrževanje čustev se običajno začne kot zavestno vedenje, vendar se lahko sčasoma spremeni v avtomatski odziv, ki je zunaj človekove zavesti. Na primer, ljudje pogosto zadržujejo dih, ko se soočajo s strahom ali drugimi neprijetnimi čustvi. Kronični odzivi, kot so plitko dihanje, grizenje spodnje ustnice ali napenjanje trebušnih mišic, postanejo navada, ki preprečuje izražanje čustev. Sčasoma ta mišična napetost postane avtomatska, zaradi česar oseba ni več zavedna zadržanih čustev.
Posledice zadrževanja čustev
Zavedanje čustev omogoča izbiro, ali jih izrazimo ali ne, ter kako jih sprostiti ali preoblikovati. Nezavedanje čustev pa ima svojo ceno: kronična napetost mišic (vključno z diafragmo), organov, žlez in celo skeletnega tkiva. Ta napetost ovira dovajanje hranil in kisika v tkiva, kar prispeva k kopičenju odpadnih snovi in neuravnoteženemu pH v telesu.
Zatiranje in napačno upravljanje čustev prav tako prispevata k bolezni, saj napetost, skrb in stres (ki sprožajo izločanje stresnih hormonov) ustvarjajo prekomerno kislost v telesu. V tem okolju patogeni mikroorganizmi lažje uspevajo.
Sistemi prepričanj
Čustva in prepričanja niso isto, čeprav sta povezana. Prepričanja so naša razumevanja, kako deluje svet (kar imenujemo "resničnost"), in temeljijo na naših čustvenih stanjih, izkušnjah in naučenem. Na primer, oseba, ki je odraščala z ljubečimi starši, ki so ji nudili občutek varnosti, bo svet verjetno dojemala kot prijazno mesto, kjer so potrebe zlahka izpolnjene. Nasprotno pa oseba, ki so jo starši silili, da se prilagodi njihovim standardom namesto, da bi jo sprejeli takšno, kot je, lahko svet doživlja kot mesto konflikta in boja.
Pomen spremembe čustev in prepričanj
Podobno kot lahko na zdravje vplivamo s spremembo fizičnega okolja, lahko vplivamo tudi s spremembo čustvenih stanj in sistemov prepričanj—s čimer izboljšamo stanje telesa. Ljudje, katerih bolezni so povzročene ali močno vplivane s čustvenimi stanji, bi lahko razmislili o psihološkem zdravljenju. Pogosto je ravno ljubezen tisti manjkajoči element v našem življenju. Obnova ljubezni in s tem povezan občutek povezanosti s seboj in drugimi je lahko ključen del zdravljenja.
Čeprav nekateri zdravniki in laiki čustvene dejavnike omalovažujejo z uporabo izraza "psihosomatska bolezen", to preprosto pomeni povezavo med umom in telesom. Čustvene in mentalne komponente bolezni so prav tako pomembne kot fizične. Posvečanje pozornosti tem vidikom lahko reši življenje.
Vsaj vzdrževanje iskreno pozitivnega pogleda na življenje bo izboljšalo njegovo kakovost. V 6. poglavju so podrobno opisani revolucionarni poskusi o odnosu med umom, telesom in čustvi, ki ponujajo globlje razumevanje vpliva čustev in prepričanj na zdravje.
S sposobnostmi soočanja in prilagajanja lahko uvajamo spremembe, ki nas bodo naredile srečnejše in bolj zdrave. Ko se soočamo, spreminjamo svoje neposredno okolje, da bi se počutili celovite in zdrave. To lahko storimo tako, da razširimo svoje družbene mreže ter oblikujemo raznoliko skupino prijateljev, družine in sodelavcev, kar nam pomaga vzpostaviti bolj zdravo ravnovesje med odvisnostjo in medsebojno povezanostjo. Tako občutimo večjo pripadnost ter občutek varnosti in zaščite.
Spremembe lahko ustvarjamo tudi s prilagajanjem—torej s spreminjanjem sebe, da se bolje ujemamo z okoljem. S pogledom vase lahko delamo na svojih lastnostih, da bi bili bolje sposobni prenašati stres in pritiske iz zunanjega sveta.
Raziskovalci so preučili dve skupini poslovnih direktorjev: obe skupini sta bili zelo pod stresom, a ena skupina je kazala visoko stopnjo obolevnosti, medtem ko druga ni imela bolezni. Znanstveniki so ugotovili, da so posamezniki z visokim stresom in brez bolezni imeli močno zavezanost samim sebi, živahen odnos do sveta, iskali smisel v dogodkih in verjeli, da imajo v vsaki situaciji vsaj nekaj nadzora. Nasprotno pa so direktorji, ki so zboleli, občutili nemoč, bili nihilistični in prepričani, da nimajo nadzora nad dogajanjem okoli sebe.
Zdravi ljudje sprejemajo spremembe in jih dojemajo kot izziv ter priložnost za rast. Ko se soočijo s stresom, lahko za trenutek občutijo brezup ali nemoč, a se hitro poberejo in začnejo ukrepati. Ključ je v ravnovesju.
—Mona Lisa Schulz, Awakening Intuition, 1998