Vsebina članka
Fosfati • prehrana • minerali • presnova

Fosfati v prehrani – dodatki, ki obremenijo ledvice, kosti in žile

Fosfor je za življenje nujen mineral, vendar sodobna prehrana pogosto vsebuje preveč fosfatnih aditivov, predvsem v ultra procesirani hrani. Vprašanje zato ni, ali fosfor potrebujemo, temveč v kakšnem ravnovesju ga zaužijemo s kalcijem, magnezijem in drugimi hranili.

Veliko se govori o sladkorju, maščobah, kalorijah, beljakovinah in soli. Informacije o njihovi vsebnosti redno vidimo na embalaži, saj so te vrednosti del obvezne prehranske deklaracije v EU. Med obveznimi podatki o količini pa ni fosforja oziroma fosfatov, zato na izdelku praviloma ne piše, koliko jih živilo vsebuje. Če so fosfati dodani kot aditivi, morajo biti navedeni v seznamu sestavin, običajno z imenom funkcionalne skupine ter specifičnim imenom ali E-številko, niso pa del obvezne »hranilne tabelice«, kot so maščobe, sladkorji ali sol.

Če je v prehrani veliko dodanih anorganskih fosfatov, hkrati pa je kalcija premalo ali se slabše absorbira, se začne rušiti razmerje med kalcijem in fosforjem. Telo to stanje sicer uravnava s hormoni, vendar lahko dolgotrajna obremenitev sčasoma vpliva na kosti, ledvice, krvne žile in presnovo.

Naravni fosfati se običajno absorbirajo postopno, dodani anorganski fosfati iz procesirane hrane pa pogosto zelo učinkovito. Če je hkrati kalcija premalo ali se ta zaradi nizke želodčne kisline slabše absorbira, mora telo ravnovesje popravljati s hormonoma PTH in FGF23. Če se to dogaja dolga leta, lahko posledice občutijo tako kosti kot tudi ožilje.
85 % fosfata v telesu je shranjenega v kosteh in zobeh.
ATP • DNK fosfat sodeluje pri celični energiji, membranah in genetskem materialu.
Ca : P za presnovo in ožilje je pomembno razmerje med kalcijem in fosforjem.
FGF23 • PTH ob visokem fosfatu telo aktivira hormone za uravnavanje mineralov.
Naprava Zapper-Pro Več informacij o napravi, uporabi in možnostih frekvenčne podpore. Knjiga Slovenska izdaja ETDFL Celotno frekvenčno listo ETDFL v PDF obliki lahko dobite brezplačno. Priročnik Praktična uporaba Protokoli, usmeritve in razlaga za vsakodnevno uporabo frekvenc.
Osnova

Fosfat je del naravnega ravnovesja v telesu

Težava ni sam fosfat, ampak dolgotrajen presežek in porušeno ravnovesje.

Praksa

Najti jih je treba v seznamu sestavin

Fosfati navadno niso v hranilni tabeli, ampak v sestavinah in E-oznakah.

Uravnavanje

Telo stanje uravnava s hormoni

PTH in FGF23 kratkoročno pomagata, dolgotrajna obremenitev pa pušča posledice.

Podpora

Podporni pristop s frekvencami

Frekvenčni tretmaji z Zapperjem-Pro so lahko dragocena podpora.

Kaj so fosfati in zakaj jih telo potrebuje

Fosfat je nabiti delec, ki vsebuje fosfor. V človeškem telesu se večina fosforja veže s kisikom in tako nastane fosfat. Približno 85 % vsega fosfata je shranjenega v kosteh in zobeh, preostanek pa v celicah, krvi in drugih telesnih tekočinah.

Fosfat sodeluje pri gradnji kosti in zob, pri nastajanju celične energije (ATP), pri zgradbi celičnih membran in pri sintezi DNK. Brez fosfata življenje ni mogoče.

Zato fosfat sam po sebi ni problem. Težava nastane takrat, ko je v prehrani preveč fosfata, predvsem iz dodanih anorganskih virov, hkrati pa kalcija ni dovolj ali pa se slabše absorbira.

Kje jih najdemo v praksi

Fosfor v prehrani ni vedno enak. Pomembno je razlikovati med naravnimi oziroma organskimi fosfati in dodanimi anorganskimi fosfati.

Naravni oziroma organski fosfati

Naravni fosfati so del običajne hrane, na primer:

  • mesa
  • rib
  • mlečnih izdelkov
  • stročnic
  • oreščkov in semen
  • žit

Pri teh virih je fosfor vezan v naravni strukturi hrane, zato se praviloma absorbira postopno in v okviru normalnega presnovnega procesa. Tak vnos je za telo običajno manj problematičen.

Dodani oziroma anorganski fosfati

Anorganski fosfati se pogosto dodajajo v ultra procesirano hrano kot aditivi. Najdemo jih na primer v:

  • predelanem mesu
  • topljenih sirih
  • instant izdelkih
  • gaziranih pijačah
  • pekovskih in zamrznjenih industrijskih izdelkih

Takšni fosfati so pogosto že v obliki, ki se zelo učinkovito absorbira. Prav zato lahko hitreje povečajo skupni vnos fosfata in lažje porušijo razmerje med fosforjem in kalcijem.

Težava običajno ni fosfor iz naravne hrane, ampak predvsem velika količina dodanih anorganskih fosfatov iz procesirane hrane.

Kako jih prepoznati na deklaraciji

Fosfatni aditivi na embalaži niso vedno zapisani samo kot »fosfati«. Proizvajalci jih lahko navedejo z E-številko ali pa z besednim imenom. Zato je smiselno iskati obe možnosti: E-oznake in besede, kot so fosfat, phosphate, fosforna kislina, phosphoric acid, difosfat, diphosphate, trifosfat, triphosphate, polifosfat, polyphosphate, pa tudi njihove natrijeve, kalijeve, kalcijeve ali magnezijeve oblike.

Če na deklaraciji vidite izraze, kot so fosforna kislina, natrijev fosfat, kalijev fosfat, kalcijev fosfat, magnezijev fosfat, difosfat, trifosfat ali polifosfat, gre zelo verjetno za dodane fosfatne aditive.
E338

Fosforna kislina

Pogosto v pijačah in industrijsko predelanih izdelkih.

E339

Natrijevi fosfati

Beseda »natrijev fosfat« je zelo pomembna za prepoznavanje.

E340

Kalijevi fosfati

Na deklaraciji se lahko pojavi kot potassium phosphate ali potassium phosphates.

E341

Kalcijevi fosfati

Ne zamenjujte s kalcijem kot hranilom – tukaj gre za aditiv.

E343

Magnezijevi fosfati

Manj pogost, a še vedno spada med fosfatne aditive.

E450

Difosfati

Pogosti v pekovskih izdelkih, mesnih izdelkih in topljenih sirih.

E451

Trifosfati

Pogosto v predelanem mesu, ribjih izdelkih in drugih industrijskih živilih.

E452

Polifosfati

Zelo pomembna skupina aditivov pri ultra procesirani hrani.

Podrobnejši seznam poimenovanj, ki jih lahko srečate na deklaraciji

Poleg splošnih imen se lahko pojavijo tudi bolj specifična poimenovanja, npr.: monosodium phosphate, disodium phosphate, trisodium phosphate, monopotassium phosphate, dipotassium phosphate, tripotassium phosphate, monocalcium phosphate, dicalcium phosphate, tricalcium phosphate, monomagnesium phosphate, dimagnesium phosphate, disodium diphosphate, trisodium diphosphate, tetrasodium diphosphate, dipotassium diphosphate, tetrapotassium diphosphate, dicalcium diphosphate, calcium dihydrogen diphosphate, pentasodium triphosphate, pentapotassium triphosphate, sodium polyphosphates, potassium polyphosphates, sodium calcium polyphosphate, calcium polyphosphates, ammonium polyphosphate.

Na deklaracijah iščite izraze fosfat, phosphate, difosfat, diphosphate, trifosfat, triphosphate, polifosfat, polyphosphate, fosforna kislina ali E-oznake E338, E339, E340, E341, E343, E450, E451, E452.

Razmerje kalcij : fosfor

Za telo običajno ni problematičen fosfor iz naravne hrane, kjer je vezan v prehranski strukturi živila. Težavo predstavljajo dodani fosfati, saj jih telo zelo učinkovito absorbira, posledica pa je hitro povečana fosfatna obremenitev organizma.

Da preprečimo porušenje ravnovesja med kalcijem in fosforjem, je pomembno, da v telo vnesemo zadostno količino kalcija. Tudi kalcij je na voljo v anorganski in organski obliki. Če imamo v želodcu dovolj želodčne kisline, je praktično vseeno, v kateri obliki ga zaužijemo. Če pa imamo želodčne kisline premalo, se anorganske oblike kalcija slabše raztapljajo in absorbira se ga manj, zato lahko pride do izrazitejšega neravnovesja med kalcijem in fosforjem.

Cilj v telesu je, da je razmerje med kalcijem in fosforjem približno 1 : 1 do 1,3 : 1 v korist kalcija. Če uživamo veliko ultra procesirane hrane z dodanimi anorganskimi fosfati, telo pa hkrati absorbira premalo kalcija, se ravnovesje Ca : P poruši.

Oblike kalcija

Tudi kalcij lahko v telo pride v različnih oblikah. Iz hrane ga dobimo naravno, v prehranskih dopolnilih pa pogosto v obliki različnih kalcijevih soli. Najbolj znani obliki sta:

  • kalcijev karbonat – pogosto ga obravnavamo kot bolj anorgansko obliko
  • kalcijev citrat – pogosto ga obravnavamo kot bolj organsko obliko

Ko se kalcij enkrat absorbira, je v krvi vedno v isti obliki – kot ionizirani kalcij (Ca²⁺). Razlika je torej predvsem v tem, kako dobro se posamezna oblika absorbira.

Zakaj je želodčna kislina pomembna?

Želodčna kislina pomaga raztopiti minerale iz hrane in dodatkov. Če je kisline dovolj, se večina oblik kalcija dobro raztopi in absorbira. Če pa je kisline premalo, se nekatere oblike kalcija slabše raztapljajo.

Stanje v želodcu

Dovolj želodčne kisline

Pri karbonatu in citratu je absorpcija običajno dobra.

Stanje v želodcu

Premalo kisline + karbonat

Slabše raztapljanje in pogosto slabša absorpcija.

Stanje v želodcu

Premalo kisline + citrat

Absorpcija je običajno boljša kot pri karbonatu.

To pomeni, da pri nizki želodčni kislini lahko v telo pride relativno manj kalcija, medtem ko se fosfati – posebej dodani anorganski – še naprej zelo učinkovito absorbirajo. Tako se razmerje med kalcijem in fosforjem še hitreje poruši.

Hormonsko uravnavanje

Ko je fosfata preveč ali kalcija premalo, telo aktivira hormone, ki skušajo stanje popraviti. Kratkoročno je to koristno, saj s tem ohranja stabilno raven mineralov v krvi. Če pa mora telo to početi ves čas, lahko proces začne obremenjevati kosti, presnovo mineralov in sčasoma tudi ožilje.

Ko telo zazna, da je ravnovesje med kalcijem in fosforjem porušeno, aktivira predvsem dva hormona:

  • PTH (paratiroidni hormon)
  • FGF23

Kje nastaja PTH?

PTH nastaja v obščitničnih žlezah - majhnih žlezah na zadnji strani ščitnice v vratu. Aktivira se predvsem takrat, ko telo zazna, da je kalcija v krvi premalo.

Kje nastaja FGF23?

FGF23 nastaja predvsem v kosteh, natančneje v kostnih celicah. Aktivira se predvsem takrat, ko je fosfata preveč.

Kaj naredita ta hormona?

Njuna naloga je v osnovi dobra: skušata rešiti problem.

  • PTH pomaga zvišati kalcij v krvi
  • FGF23 pomaga znižati fosfat v krvi

PTH lahko to doseže tudi tako, da telo začne uporabljati kalcij iz kosti. FGF23 pa pomaga, da ledvice izločijo več fosfata.

Ta hormona nista slaba. Nasprotno – sta zaščitni mehanizem, s katerim telo skuša ohraniti ravnovesje. Problem nastane takrat, ko mora telo ravnovesje ohranjati neprestano skozi leta.

Posledice za telo

Dolgotrajno porušeno ravnovesje med kalcijem in fosforjem lahko prispeva k procesom kalcifikacije žil, osteopenije in kasneje osteoporoze, hkrati pa povečuje obremenitev ledvic ter povzroča presnovni stres v telesu.

Mitohondriji, ROS in oksidativni stres

Visoke ravni fosfata lahko vplivajo na mitohondrije, torej na celične strukture, ki proizvajajo energijo. Fosfat lahko poveča njihov membranski potencial, to pa vodi v večjo tvorbo reaktivnih kisikovih spojin (ROS), zlasti superoksida.

Ko je ROS preveč, pride do oksidativnega stresa. Ta pomeni, da je v telesu več oksidativne obremenitve, kot jo celice lahko varno nevtralizirajo. Dolgoročno to ni pomembno le za celice same, ampak tudi za žile, srce in presnovo.

Kalcifikacija žil

Kalcifikacija žil pomeni, da se v žilni steni začnejo nalagati mineralne spojine, predvsem v obliki kalcijevih fosfatov. To ni isto kot običajno nalaganje maščob, čeprav se lahko procesi med seboj prekrivajo.

Če mora telo dolgo časa popravljati porušeno ravnovesje med kalcijem in fosforjem, se v žilnih stenah začnejo procesi, pri katerih se nekatere gladke mišične celice žilne stene začnejo obnašati podobno kot kostne celice. Posledica je postopno otrdevanje žil.

Možne posledice za kosti

Če mora telo dalj časa uporabljati kalcij iz kosti za vzdrževanje ravnovesja v krvi, to sčasoma prispeva k:

  • slabši mineralni gostoti kosti
  • večji krhkosti kosti
  • večjemu tveganju za osteopenijo ali osteoporozo
Tveganje je še večje pri ljudeh s kronično ledvično boleznijo, ker ledvice fosfat izločajo iz telesa.

Magnezij kot del zaščitnega ravnovesja

Magnezij ima zaščitno vlogo, saj pomaga zmanjšati nekatere učinke fosfata na celični stres in hkrati zmanjšuje verjetnost neugodnega nalaganja mineralov v žilnih stenah.

Naštete spremembe predstavljajo predvsem posledice oziroma simptome, ki jih pogosto poskušamo reševati s tabletami, terapijami ali drugimi pristopi. Ključno pa je razumeti tudi njihove vzroke. Če odpravljamo zgolj posledice, se težave praviloma ponavljajo, dokler ne vzpostavimo osnovnega ravnovesja v telesu.

Kako pristopiti v praksi

Glavno sporočilo ni strah pred fosforjem, ampak manj industrijsko predelane hrane in boljše mineralno ravnovesje.

Smiselni koraki so običajno naslednji:

  • zmanjšanje ultra procesirane hrane in hitre hrane
  • preverjanje deklaracij za fosfatne aditive
  • zadosten vnos kalcija iz kakovostnih virov
  • skrb za zadosten vnos magnezija
  • urejena presnova vitamina D in splošno uravnotežena prehrana

Bolj smiselno kot iskanje ene same rešitve je skrb za celotno prehransko ravnovesje – manj fosfatnih aditivov, dovolj kalcija, dovolj magnezija in čim manj procesirane hrane.

Frekvenčna terapija kot podporni pristop

Področje ravnovesja med kalcijem in fosforjem je smiselno podpreti tudi s frekvenčno terapijo. Pri tem je pomembno razmišljati širše in ne le v smeri enega samega organa. Telo to ravnovesje namreč uravnava prek več med seboj povezanih sistemov: hormonskega, prebavnega, izločevalnega, žilnega in celičnega.

Poleg ustvarjanja dobrih pogojev z načinom življenja in prehrano lahko telesu s frekvenčno terapijo pomagamo podpreti tiste sisteme, ki sodelujejo pri absorpciji, uravnavanju, izločanju in dolgoročnem mineralnem ravnovesju.

Frekvenčna podpora z Zapperjem-Pro

Vir frekvenc: spodnje frekvence so povzete po frekvenčni zbirki ETDFL.com, 2023–2025. Slovensko izdajo ETDFL v PDF obliki lahko brezplačno dobite prek povezave spodaj.
Naprava Zapper-Pro Osnovna naprava za uporabo frekvenčnih programov in podpornih protokolov. Vir frekvenc ETDFL slovenska izdaja Brezplačna PDF izdaja frekvenčne liste v slovenskem jeziku. Uporaba Zapper priročnik Praktične usmeritve za uporabo Zapperja-Pro, F-Gena, Tor-Gena in frekvenc.

Obščitnične žleze (paratiroid)

Neposredno sodelujejo pri uravnavanju razmerja med kalcijem in fosforjem prek PTH.

80 Hz, 220 Hz, 730 Hz, 2.700 Hz, 5.710 Hz, 50.000 Hz, 322.530 Hz, 415.700 Hz, 566.410 Hz, 707.260 Hz

Ščitnica

Vpliva na širšo presnovo, energijo in mineralno ravnovesje.

190 Hz, 950 Hz, 2.500 Hz, 7.500 Hz, 15.000 Hz, 33.000 Hz, 426.900 Hz, 571.000 Hz, 836.000 Hz, 932.000 Hz

Črevesje in absorpcija

Kalcij se mora najprej ustrezno absorbirati.

80 Hz, 240 Hz, 570 Hz, 2.500 Hz, 7.500 Hz, 12.050 Hz, 191.130 Hz, 254.080 Hz, 343.300 Hz, 639.180 Hz

Želodec

Zadostna želodčna kislina je pomembna za raztapljanje in absorpcijo mineralov.

120 Hz, 200 Hz, 900 Hz, 47.500 Hz, 96.500 Hz, 275.030 Hz, 534.250 Hz, 691.240 Hz, 775.000 Hz, 922.530 Hz

Ledvice in izločevalne poti

Sodelujejo pri uravnavanju in izločanju presežnega fosfata.

120 Hz, 680 Hz, 850 Hz, 7.500 Hz, 12.070 Hz, 27.500 Hz, 97.500 Hz, 275.620 Hz, 523.010 Hz, 687.450 Hz

Kosti in kostni metabolizem

Ne gre samo za kri, ampak tudi za glavno mineralno skladišče telesa.

70 Hz, 490 Hz, 32.500 Hz, 125.750 Hz, 275.000 Hz, 329.570 Hz, 425.000 Hz, 721.000 Hz, 835.750 Hz, 937.410 Hz

Krvne žile

Pomembne so zaradi obremenitve žilne stene in večje nagnjenosti h kalcifikaciji.

70 Hz, 220 Hz, 730 Hz, 75.250 Hz, 117.220 Hz, 237.020 Hz, 451.900 Hz, 561.510 Hz, 698.100 Hz, 812.770 Hz

Jetra

Pomemben del širše presnovne podpore organizmu.

200 Hz, 220 Hz, 680 Hz, 2.450 Hz, 3.000 Hz, 7.500 Hz, 96.500 Hz, 326.160 Hz, 505.510 Hz, 632.010 Hz

Mitohondriji oziroma celična energija

Zaradi povezave med fosfatno obremenitvijo, ROS in oksidativnim stresom.

40 Hz, 250 Hz, 460 Hz, 520 Hz, 780 Hz, 900 Hz, 42.500 Hz, 87.500 Hz, 132.410 Hz, 376.290 Hz

Praktičen pristop

V praksi je običajno najbolj smiselno začeti pri področjih, ki imajo pri tem ravnovesju največjo regulativno vlogo: obščitnične žleze, ščitnica, želodec, črevesje, ledvice in kosti. Nato se po potrebi doda še podporo za krvne žile, jetra in mitohondrije, posebej takrat, ko želimo delovati celostno in dolgoročno.

Kadar telo fosfate dobro absorbira, kalcija pa ne uspe dovolj učinkovito izkoristiti, je smiselno podpreti ne le izločanje, ampak tudi prebavo, absorpcijo, hormonsko uravnavanje in presnovno odpornost celic.

Kot smiseln začetni podporni pristop je priporočljiv naslednji protokol: Začetni protokol z Zapperjem-Pro.

ETDFL terapije in enofrekvenčne terapije

Poleg omenjenih terapij po ETDFL so priporočljive tudi enofrekvenčne terapije, ki omogočajo dodatno podporo posameznim področjem. Najdete jih tukaj: Enofrekvenčne terapije.

Pri enofrekvenčnih terapijah je priporočljiva uporaba predvsem F-Gena in Tor-Gena v kombinaciji z Zapperjem-Pro, saj lahko na ta način izvajate tretmaje tudi več ur ali preko cele noči.

DMSO kot lokalna podpora pred tretmajem

Nekateri uporabniki pri podpori posameznim področjem uporabljajo tudi DMSO pred frekvenčnim tretmajem. Pri podpori ledvic se na primer lahko pred obravnavo ledvičnega področja nanese oziroma nežno poškropi ustrezno razredčen DMSO, nato pa se izvede frekvenčna terapija. Namen takšnega pristopa je lokalna priprava področja pred tretmajem.

Pomembno: DMSO vedno uporabljajte premišljeno, na čisti koži in v ustrezni razredčitvi. Področje nanosa mora biti popolnoma čisto, saj DMSO zelo dobro prehaja skozi kožo in lahko s seboj v telo prenese tudi nečistoče, ostanke kozmetike ali druge snovi, ki so na koži.

Podporni pristop frekvenčne terapije

Frekvenčna terapija predstavlja predvsem podporni pristop: ne obravnava le ene številke ali laboratorijskega izvida, ampak podpira funkcionalna področja, ki sodelujejo pri ravnovesju med kalcijem in fosforjem. Smiselna je v kombinaciji z urejeno prehrano, zmanjšanjem ultra procesirane hrane, zadostnim vnosom kalcija, magnezija in splošno presnovno podporo.

V primeru zdravstvenih težav, simptomov ali odstopanj v laboratorijskih izvidih se vedno posvetujte z zdravnikom ali drugim ustrezno usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom. Frekvenčna terapija je podporni pristop in ni namenjena postavljanju diagnoze, zdravljenju ali nadomeščanju medicinske obravnave.

Viri