“Opravičevalna bolezen” in simptomi

Najprej nekaj pomembnega: "opravičevalna bolezen" ni uradna medicinska diagnoza. Ne pokaže je laboratorijski izvid in zanjo ne obstaja recept v lekarni.

Pa vendar jo mnogi dobro poznamo.

Gre za stanje, ki se lahko prikrade človeku po bolezni, izgubi, razočaranju, neuspehu ali daljšem obdobju nemoči. Osnovna težava je lahko povsem resnična in zanjo človek ni vedno sam odgovoren. Vendar se ji lahko pridruži še nekaj drugega: občutek, da zaradi nje nič več ni mogoče.

Takrat človek ne reče več samo: “Težko mi je.”

Začne verjeti: “Jaz ne morem, ne zmorem … pa ravno meni …”

In prav tu se začne "opravičevalna bolezen".

Ne zato, ker bi bil človek len ali šibek. Pogosto se začne kot zaščita pred novim razočaranjem, zavrnitvijo ali neuspehom.

Zakaj smo zanjo dovzetni?

Ko rečemo: “Ne morem, ker sem bolan,” “Nisem dovolj pameten,” ali “Pri mojih letih nima smisla,” lahko za trenutek začutimo olajšanje. Ni nam treba tvegati. Ni nam treba preveriti, ali bi nam morda uspelo.

Včasih ob stiski res dobimo več nežnosti, pozornosti ali razumevanja drugih ljudi. Nezavedno se lahko naučimo, da nam nemoč prinese nekaj, česar sicer ne dobimo dovolj: občutek, da smo opaženi in da nam je dovoljeno počivati. Lahko potožimo, a ne izgubimo samospoštovanja. V naši družbi je srečen in zadovoljen človek včasih skoraj videti neprizemljen.

To ni manipulacija. Pogosto je le stara potreba po varnosti, bližini in sprejetosti.

Kaj človek pridobi – in kaj dejansko izgubi?

Opravičevalna bolezen navidezno prinese zaščito pred neuspehom, razlago za obstanek na mestu, več razumevanja drugih in začasno olajšanje pred odgovornostjo.

Včasih človek res potrebuje počitek in je prav, da reče: “Zdaj ne zmorem.” Težava nastane, ko začasna zaščita postane stalni način življenja.

Takrat lahko počasi izgublja občutek notranje moči, zaupanje vase, veselje, ustvarjalnost in občutek pretočnosti. Kot da bi se zaradi strahu pred nevihto zaprl v hišo in pozabil, da zunaj še vedno obstaja življenje.

Včasih govorimo o “nizki vibraciji” človeka. To ni obsodba, ampak opis stanja, v katerem prevladajo strah, nemoč, jeza, obup, skrb in občutek žrtve. "Višja notranja vibracija" pa pomeni več zaupanja, miru, hvaležnosti in pripravljenosti, da človek naredi naslednji mogoči korak.

Kdo se najhitreje okuži?

Najdovzetnejši je človek, ki je dolgo utrujen, prestrašen, osamljen ali razočaran. Tisti, ki je doživel bolezen, izgubo ali obdobje, ko se je moral ves čas boriti.

Okuži se lahko tudi zelo sposoben človek – včasih ravno zato, ker težko sprejme, da ne zmore več vsega sam.

Ta “bolezen” ne izbira po starosti, denarju, inteligenci ali značaju. Lahko se pojavi pri mladem človeku, ki še ne verjame vase, pri starejšem, ki misli, da je zanj vse že mimo, ali pri bolnem človeku, ki se je začel poistovečati s svojo diagnozo.

Najpogostejši odgovori oziroma izgovori

V težjih primerih se pojavijo primerjanje z drugimi, čakanje na rešitelja, jeza na življenje in občutek krivice.

Ozdravitev se pogosto začne z drobnim notranjim glasom:

Protokol do več notranje pretočnosti

1. Prepoznaj stanje brez obsojanja.

Ni se treba kaznovati, ker si obstal. Dovolj je, da iskreno vidiš, kje si.

2. Loči med realno težavo in zgodbo okoli nje.

Bolezen, starost, denar ali težki odnosi so lahko resnična omejitev. Vprašanje pa je, ali smo iz tega naredili tudi sklep, da za nas ni več poti.

3. Poišči najmanjši mogoči korak.

Sprehod, telefonski klic, pregled pri zdravniku, več spanja, bolj urejena prehrana ali iskren pogovor. Majhen korak je pogosto pomembnejši od velikega načrta, ki ostane samo v mislih.

4. Sprejmi pomoč, ne da bi predal svojo moč.

Podpora ljudi, objem in strokovna pomoč so dragoceni. Njihov namen pa je, da človek znova začuti svojo notranjo trdnost.

Kako to prepoznamo v vsakdanjem trenutku?

Včasih se opravičevalna bolezen ne pokaže kot velika drama. Pojavi se čisto tiho: v misli, ki nas ustavi, v odlašanju, kar ponavljamo že dolgo, ali v stavku, ki si ga rečemo skoraj samodejno.

Primer: telefonski klic, ki ga že dolgo odlagamo

Morda si rečemo: “Nima smisla, itak se ne bo nič spremenilo.” Namesto da bi od sebe zahtevali rešitev celega problema, si lahko zadamo samo en majhen korak: poiščemo številko, napišemo sporočilo ali opravimo kratek klic.

Primer: dan, ko nimamo energije

Namesto misli: “Danes ne zmorem ničesar,” lahko poskusimo poiskati najmanjšo možno obliko gibanja ali skrbi zase. Morda pet minut hoje, kozarec vode, odprto okno, tuš ali nekaj minut mirnega dihanja. Ne zato, ker bi s tem rešili vse, ampak ker telesu in sebi sporočimo: “Nisem se še povsem predal.”

Primer: naloga, ki nas straši

Kadar nas neka obveznost preplavi, si lahko rečemo: “Ne bom zdaj naredil vsega. Začel bom samo z desetimi minutami.” Pogosto je začetek težji od same naloge. Ko se premaknemo, se občutek nemoči vsaj malo zmanjša.

Vprašanja za trenutek iskrenosti

Včasih pomaga, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo:

• Kaj si v resnici želim narediti, pa se pred tem skrivam?
• Česa me je najbolj strah, če naredim naslednji korak?
• Kateri najmanjši korak bi bil danes realen?
• Kdaj sem se nazadnje bal, pa sem kljub temu naredil nekaj dobrega zase?
• Kako sem se takrat počutil, ko sem ugotovil, da zmorem več, kot sem mislil?

Takšni trenutki niso dokaz, da moramo biti vedno močni. So le opomnik, da smo že kdaj preživeli težke trenutke, naredili korak naprej in našli del svoje moči.

1. Zdravje: bolezen ni vedno konec poti

Bolezen lahko človeka upravičeno prestraši. Pojavijo se bolečine, omejitve, pregledi, zdravila in negotovost.

A ob bolezni se lahko razvijeta dve drži.

Prva: “Ker imam to težavo, moje življenje ne more več biti polno.”

Druga: “To je del moje trenutne realnosti. Kaj lahko kljub temu naredim za svoje telo, misli, odnose in vsakdan?”

To ne pomeni zanikanja diagnoze ali opuščanja zdravljenja. Pomeni, da bolezni ne predamo vsega prostora v svoji glavi. Človek lahko uporablja strokovno pomoč, skrbi za telo in hkrati ostane človek z načrti, interesi in vrednostjo.

2. Inteligenca in izobrazba: ni treba vedeti vsega, da začnemo

Veliko ljudi si govori: “Nisem dovolj pameten, izobražen ali sposoben.”

Toda uspeh pogosto gradijo vztrajnost, pripravljenost učiti se, disciplina in pogum, da človek vpraša, česar ne zna. Nihče ne začne z vsem znanjem.

Višja notranja energija se začne takrat, ko nehamo sebi dokazovati, česa ne zmoremo, in se vprašamo: "Kaj se lahko naučim?

3. Starost: leta niso samo omejitev

Starost prinese spremembe, vendar sama po sebi ne določa, koliko življenja je še v človeku.

Nekateri se postarajo predvsem v mislih: prenehajo se zanimati, učiti in verjeti, da se lahko še kaj spremeni. Drugi ostajajo radovedni, dejavni in odprti za življenje tudi v poznejših letih.

Pomembno ni samo, koliko smo stari, ampak ali smo se v sebi že odločili, da je vse za nami.

4. Sreča in okoliščine: ne moremo izbrati vsega, lahko pa izberemo odziv

Nekateri res dobijo boljše karte: več podpore, denarja, zdravja ali priložnosti. To je realnost.

Toda če ves čas čakamo, da se spremenijo partner, družina, denar, politika ali drugi ljudje, svojo moč prepuščamo nečemu zunaj sebe.

Sprememba se začne z vprašanjem:

Ali mi ta negativna misel, to čustveno stanje, res služi?

Podpora na poti nazaj k sebi

Ko človek želi iz občutka nemoči narediti prvi korak, mu lahko pomagajo zelo preproste stvari: več počitka, sprehod v naravi, glasba naše mladosti, iskren pogovor z bližnjimi in dober terapevt.

V naši spominski banki poiščimo prijeten spomin, ga obudimo in občutimo v sedanjosti. Saj veste – tiste male in velike zmage v našem življenju.

Ne krivimo se.

Epilog: ko se moč počasi vrne domov

Kaj nas potisne v stanje, ko nismo več v pretoku življenja? Ko človek potiho ali na glas joka, se umika in čaka, da bo nekdo drug rešil njegovo stisko?

Morda smo se tega naučili že zgodaj. Kot otroci smo bili prestrašeni ali žalostni in takoj je prišel nekdo, nas objel in rekel: “Vse bo v redu.” Dobili smo toplino, varnost in potrditev, da smo vredni skrbi. Morda pa ni bilo nikogar ali pa je prišel zelo pozno, skoraj prepozno, in smo ugotovili, da smo nepomembni. Pa vendar si želimo biti pomembni. Okolica nas uči, kako v odrasli dobi skrbeti zase, včasih tudi preko praga bolečine, če je treba.

Pravi preobrat se začne, ko si človek zna reči:

Ne pomeni, da ne potrebujemo pomoči drugih. Potrebujemo jo. Toda najbolj zdrava pomoč je tista, ki ne nadomesti naše notranje moči, ampak jo pomaga ponovno prebuditi.

Morda sta samospoštovanje in ljubezen do sebe prav to: da sprejmemo roko, ki nam je ponujena, a se nato počasi naučimo znova stati na svojih nogah.