Vpliv težkih kovin na človeško telo

Strupene težke kovine so tako rekoč povsod in so prisotne v stvareh, s katerimi smo vsak dan v stiku. Gre za aluminijaste pločevinke in aluminijasto folijo, baterije, kovinsko posodo, staro barvo in celo hrano, ki jo jemo. Pesticidi in herbicidi, katerim se je težko popolnoma izogniti tudi pri strogi ekološki prehrani, so pogost vir težkih kovin. Posledično so v naših telesih težke kovine, ki so z nami skoraj vse življenje in so se zakopale globoko v naša tkiva. Na žalost prav te »stare« kovine, tiste, ki se v naših telesih skrivajo že dlje časa, predstavljajo največjo grožnjo. Sčasoma lahko strupene težke kovine oksidirajo, kar povzroči poškodbe tkiva in spodbuja vnetje. Dobesedno zastrupljajo naša telesa in lahko poškodujejo skoraj vsak sistem in organ, vključno z našimi možgani, jetri, prebavnim sistemom in drugimi deli našega živčnega sistema. Strupene težke kovine močno obremenjujejo naš imunski sistem, zaradi česar postanemo ranljivejši za različne bolezni.

Medtem ko so toksini vseh vrst škodljivi, težke kovine predstavljajo edinstveno grožnjo. Ne samo, da so same po sebi škodljive, ampak so tudi oblika nevrotoksina (strupa, ki moti delovanje živcev in zmede naš imunski sistem). Nevrotoksini težkih kovin lahko povzročijo vnetje in dražijo naš osrednji živčni sistem (zlasti naše možgane), kar povzroča številne simptome, kot so izguba spomina, možganska megla, utrujenost in depresija. Strupene težke kovine lahko spodbujajo tudi vnetje v prebavnem traktu in sproščajo strupe tudi v naše črevesje. Težke kovine služijo kot vir hrane za viruse, bakterije, parazite in druge patogene v našem telesu. Težke kovine lahko na primer služijo kot krmišče za celice Streptococcus A ali B, E. coli, C. difficile, H. pylori in kvasovke ter plesni. Posledica je prekomerna rast več bakterij v našem črevesju (predvsem v tankem črevesju). Pojavi se napihnjenost, bolečine v trebuhu, driska, zaprtje (ali oboje), to pa lahko vodi do pomanjkanja hranil. Ko se virus, kot je npr. Epstein-Barr hrani s strupenimi težkimi kovinami, to lahko povzroči simptome, kot so mravljinčenje, otrplost, utrujenost, tesnoba, razbijanje srca, zvonjenje v ušesih, omotica in vrtoglavica, pa tudi bolečine v vratu, v kolenih, bolečine v stopalih, bolečine v zadnjem delu glave in različne druge bolečine, ki jih pogosto pripisujemo drugim vzrokom.

Ko se patogeni, kot je Epstein-Barr in mnogi drugi, hranijo s težkimi kovinami, spremenijo kovine v posebej agresivno obliko nevrotoksina. Ta sekundarni nevrotoksin je stranski produkt in odpadek patogenov in ima sposobnost, da potuje po telesu in povzroči še večje težave v centralnem živčnem sistemu. Ta pojav lahko vodi do napačnih diagnoz, kot so lymska borelioza, lupus, revmatoidni artritis in številne druge avtoimune bolezni. Krvni testi namreč začnejo izgubljati svojo natančnost, saj je krvni obtok poln nevrotoksičnih stranskih produktov in odpadkov patogenov. Ti nevrotoksini lahko celo prečkajo krvno-možgansko pregrado, kjer povzročijo kratek stik med našimi nevrotransmiterji (kemikalije, ki jih naše možganske celice uporabljajo za komunikacijo med seboj). To lahko sproži depresijo in druge motnje razpoloženja, izgubo spomina in številne druge kognitivne motnje.

Ni presenetljivo, da imajo težke kovine pomembno vlogo v naših trenutnih epidemijah "skrivnostnih bolezni" in degenerativnih bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Kljub vsemu ostaja toksičnost težkih kovin razmeroma neraziskan (in nezdravljen) pojav – ne glede na vse, kar vemo o nevarnostih težkih kovin, je treba še veliko odkriti. Težke kovine so morda glavni sprožilec skrivnostnih bolezni pri mnogih od nas, kar prispeva k vsem prej omenjenim simptomom.

Medtem ko vse strupene težke kovine uničujejo telo, je živo srebro še posebej zahrbtno in je odgovorno za neizmerno trpljenje skozi celotno človeško zgodovino. Nekoč omenjano kot zdravilo za vse bolezni, ki si jih je mogoče zamisliti, zdaj vemo, da je resnica ravno obratna. Toksičnost živega srebra je lahko odgovorna za nešteto motenj in simptomov, vključno z anksioznostjo, ADHD, avtizmom, bipolarno motnjo, nevrološkimi motnjami, epilepsijo, mravljinčenjem, otrplostjo, tiki, trzi, krči, vročinskimi utripi, palpitacijami, izpadanjem las, krhkimi nohti, šibkostjo, izgubo spomina, zmedenostjo, nespečnostjo, izgubo libida, utrujenostjo, migrenami, endokrinimi motnjami in depresijo. Pravzaprav je zastrupitev z živim srebrom jedro depresije za velik odstotek ljudi, ki trpijo zaradi nje.

Zgodovinsko gledano, preden so bili znani (in priznani) njegovi strupeni učinki, so verjeli, da je živo srebro vrelec mladosti in vir večne modrosti. Iz zgodovine je znano, da je bilo živo srebro tako spoštovano, da je nešteto cesarjev umrlo zaradi eliksirjev živega srebra, saj so se zdravilci zaobljubili, da bodo končali vse njihove težave. Živosrebrni eliksirji (znani kot "živo srebro") so bili priljubljeni tudi v zahodnem svetu. V 19. stoletju so študente medicine v ZDA in Angliji učili, da vsakemu bolniku, ne glede na starost, spol ali simptome, dajo kozarec vode z živim srebrom. Tudi potem, ko je medicinska skupnost opustila prakso izdajanja tega napačnega zdravila, je bilo možnosti za izpostavljenost živemu srebru še vedno veliko: industrije so živo srebro odlagale (in ga še vedno) v reke in jezera, zobozdravniki pa so uporabljali živosrebrne amalgamske plombe (nekateri to še vedno počnejo). V 19.stoletju in v prvi polovici 20. stoletja so v proizvodnji klobukov uporabljali raztopino na osnovi živega srebra. Razlog je bil v pospešitvi procesa polstenja, izdelovalce klobukov pa je to izpostavilo izjemnemu tveganju. Pravzaprav je imel povprečen izdelovalec klobukov približno tri do pet let življenja, potem ko je začel delati v tovarni. Sledile so težave z možgani, razsodnostjo in smrt. Od tod tudi izvira izraz »nor kot klobučar«: skoraj vse duševne bolezni tistega časa so bile posledice zastrupitve z živim srebrom. Največja ironija pa je v tem, da je bilo dolgo časa »zdravljenje« duševnih bolezni prav živo srebro. In niso trpeli samo izdelovalci klobukov; kdorkoli iz tiste dobe, ki je nosil na ta način izdelan klobuk, je dobil infuzijo živega srebra vsakič, ko se mu je znojilo čelo.

Čeprav je praksa uporabe živega srebra kot življenjskega eliksirja že zdavnaj opuščena, smo še vedno podvrženi njegovim škodljivim učinkom. Zaradi zgoraj omenjenih praks je zelo verjetno, da so bili naši pra-pra stari starši in drugi predniki izpostavljeni visokim ravnem živega srebra – živo srebro pa se dobesedno prenaša iz ene generacije v drugo. To pomeni, da imamo živo srebro v naših telesih, ker smo ga podedovali od naših prednikov, ki so pili živo srebro. Praktično je zagotovljeno, da ima večina, če ne vsi, v telesu določeno raven živega srebra. Nekateri od nas imamo morda v telesu celo živo srebro staro več kot tisoč let.

Zaradi zapuščine živega srebra smo kot človeška rasa dejansko bolj občutljivi na živo srebro kot kdaj koli prej. Gre za to, da z vsako naslednjo generacijo starejše živo srebro postane malo manj koncentrirano in malo bolj razredčeno. To se morda sliši kot dobro, vendar dejansko povzroči "povratno krepitev" živega srebra: bolj kot je živo srebro razredčeno, močnejše postane, ko gre za generacijsko prenašanje s starša na otroka (to je podobno zakonom homeopatije, pri katerih zaporedna redčenja spojine povzročijo povečano moč). Poleg tega starega živega srebra, s katerim prihajamo na svet, na svoji poti zbiramo nove oblike živega srebra. Zato moramo za optimalno zdravje izločiti tako živo srebro, ki smo ga nabrali v svojem življenju, kot tudi živo srebro, ki smo ga podedovali od naših prednikov. V nasprotnem primeru bomo kot človeška rasa postajali vse bolj občutljivi na živo srebro in druge težke kovine v nas.

Pomemben vidik strupenosti težkih kovin je dejstvo, da ima vsak od nas v sebi edinstveno mešanico, lastno osebno kombinacijo težkih kovin, ki ustvarja zlitino. V industrijskem smislu se kovine mešajo, da postanejo močnejše, kar jim omogoči širšo uporabo. Primer: kolo ima različne dele, ki so izdelani iz različnih zlitin/mešanic kovin, kar mu daje edinstveno prožnost in trdnost; enako velja za platišča pri avtu ali celo ponev za kuhanje. Čeprav je to lahko dobra novica za življenjsko dobo vašega kolesa, pa ne vpliva na izboljšanje človeškega življenja. Mešanica težkih kovin pri določeni osebi je npr. lahko sestavljena iz visoke ravni živega srebra in svinca, medtem ko ima druga oseba v svoji značilni mešanici velike količine aluminija in niklja. Lahko imata dve osebi veliko količino živega srebra in aluminija, vendar pa je razmerje med obema kovinama pri teh dveh osebah različno. Druga spremenljivka, ki prispeva k posamezni zlitini osebe, je lokacija težkih kovin v telesu. Na primer, ena oseba ima lahko živo srebro v možganih in centralnem živčnem sistemu, pri drugi osebi pa so se kovine infiltrirale v jetra in črevesje.

Zastrupljenost s težkimi kovinami pri posameznih osebah so razlog, zakaj vidimo toliko depresije, tesnobe in drugih nevroloških simptomov, s katerimi se ljudje srečujemo vsak dan. Individualne zlitine težkih kovin so tudi eden od razlogov, zakaj nimata dva človeka z enako diagnozo popolnoma enakih simptomov. Nobena oseba z diagnozo depresije, na primer, nima popolnoma enakih simptomov depresije kot nekdo drug. Dejstvo, da ima vsakdo edinstveno mešanico težkih kovin, je tudi del tega, zakaj lahko različni tretmaji in metode delujejo za eno osebo, ne pa tudi za drugo. Poleg tega običajno obstaja interakcijski učinek med čustveno zgodovino in njeno ali njegovo značilno mešanico težkih kovin. Na primer, če je oseba v nekem trenutku doživela čustveno travmo in ima visoko stopnjo zastrupljenosti s težkimi kovinami, bo težje predelala travmo, ki jo je doživela. Medicinske raziskave in znanost so desetletja oddaljeni od odkrivanja značilnih težkih kovin in zlitin, ki povzročajo toliko omenjenih simptomov.

Težke kovine imajo torej sposobnost infiltriranja v možgane. Usedline težkih kovin so škodljive ne glede na to, kje v telesu so, najbolj ranljivi pa so možgani. Električni živčni impulzi nenehno prehajajo skozi nevrone (živčne celice) v naših možganih; tako naše možganske celice komunicirajo med seboj in upravljajo telesne procese, ki jih nadzorujejo možgani. V zdravih možganih ta sistem deluje gladko in učinkovito. Če pa so nevroni obdani z možganskim tkivom, ki je nasičeno z živim srebrom ali drugimi težkimi kovinami, pride do električnega kratkega stika. Kovine črpajo in prestrezajo električne živčne impulze. Pride do podobnega efekta, kot če pustite žaromete avtomobila prižgane celo noč, torej do praznjenja akumulatorja. Ko težke kovine na ta način »izčrpajo« električno aktivnost naših možganov, je motena kontinuiteta naših živčnih impulzov. Če ima oseba na primer veliko živega srebra v možganih, električna energija, ki teče skozi nevron, ne doseže želenega cilja (sosednji nevron) – namesto tega se zaleti v usedlino živega srebra. Takrat začnemo opažati stvari, kot so depresija in kognitivne motnje, vključno z zmedenostjo, prekomerno stimulacijo, dezorientacijo itd. Drugo vprašanje je interakcija med minerali, ki sodelujejo pri živčnih impulzih, kot so natrij, kalij in klorid, ter težkimi kovinami. Ti minerali imajo sposobnost oksidacije težkih kovin in dobesedno povzročijo njihovo korozijo (z drugimi besedami: težke kovine v možganih zarjavijo). Proces se lahko razširi na druga področja možganov, zaradi česar še več električnih impulzov pride v stik z oksidacijo težkih kovin, vse to pa vodi do še večjega kratkega stika in ohranja začaran krog, ki prispeva k tesnobi, depresiji, izgubi spomina, čustvenim pretresom, migrenam, nihanju razpoloženja (tj. ekstremnim vzponom in padem), čustveni preobčutljivosti, kemični občutljivosti itd. Poleg tega velik udarec doživijo nevrotransmiterji (kemične snovi, ki jih sproščajo živčne celice). Izčrpava se naša zaloga pomembnih nevrokemikalij, kot sta serotonin ali dopamin, kar spet prispeva k tesnobi in depresiji.