Kaj je izgorelost?

Kaj pravzaprav pomeni izgorelost?

Besedo izgorelost danes uporabljamo zelo široko: za preobremenjenost, čustveno izčrpanost, izgubo motivacije, dolgotrajen stres ali občutek, da človek ničesar več ne zmore. V vsakdanjem jeziku je to razumljivo, strokovno pa moramo biti nekoliko natančnejši.

Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost v klasifikaciji ICD-11 opisuje kot pojav, povezan z delom, ki nastane zaradi kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladan. Opisujejo jo tri glavne razsežnosti:

• občutek pomanjkanja energije ali izčrpanosti,
• večja duševna oddaljenost od dela, negativizem ali cinizem do dela,
• zmanjšana poklicna učinkovitost.

Izgorelost zato ni samo »veliko dela«. Dva človeka imata lahko enako število obveznosti, pa tega ne doživljata enako. Pomembni so tudi občutek nadzora, smisel dela, jasnost pričakovanj, odnosi, podpora, možnost počitka in to, ali trud prinaša občutek dosežka ali samo novo breme.

Kako se človek znajde na poti v izgorelost?

Izgorelost se navadno razvija postopoma. Telo je ustvarjeno tako, da se ob nevarnosti ali zahtevni nalogi za kratek čas mobilizira: poveča se budnost, srce bije hitreje, energija se usmeri v tisto, kar je treba rešiti. Ko napor mine, bi morala slediti umiritev in obnova.

Težava nastane, ko se obdobja obremenitve ponavljajo brez dovolj dolgih obdobij okrevanja. Človek zmore še naprej, vendar za enake naloge porablja vedno več notranjih rezerv. V gradivu o stresnem ciklu je ta pot opisana kot prehod od alarmne faze prek dolgotrajnega prilagajanja do izčrpanosti. To podrobneje predstavljamo v drugem članku serije.

Pogosti pogoji, ki povečujejo tveganje

• stalna časovna stiska in preveč nalog,
• občutek, da človek nima vpliva na svoje delo,
• nejasna ali nasprotujoča si pričakovanja,
• pomanjkanje priznanja, podpore ali pravičnosti,
• slabi odnosi, konflikti ali občutek osamljenosti,
• stalna dosegljivost na telefonu in elektronski pošti,
• perfekcionizem in prepričanje, da mora človek vse opraviti sam,
• premalo spanja, gibanja ter zdravih medosebnih odnosov.

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu poudarja, da se delovni stres pojavi, ko zahteve dela presegajo človekovo sposobnost, da se z njimi spoprime. Zato izgorelosti ni pošteno razlagati samo kot osebno pomanjkljivost ali kot nezmožnost posameznika, da bi se »bolje organiziral«. Pogosto je treba spreminjati tudi delovno okolje, obseg dela, pričakovanja in način vodenja.

Glavni znaki izgorelosti

Pri izgorelosti ne gre samo za utrujenost. Spremembe se lahko pokažejo na telesnem, čustvenem, miselnem in vedenjskem področju. Posamezen znak še ne pomeni izgorelosti; pomembna sta njihov skupek in trajanje.

1. Izčrpanost

Človek se zbuja brez občutka, da se je obnovil. Tudi manjša opravila so videti večja, telo je napeto ali težko, počitek pa ne prinese več takšnega učinka kot nekoč. Lahko se pojavijo motnje spanja, glavoboli, prebavne težave ali pogostejša obolenja, vendar ti znaki niso specifični samo za izgorelost.

2. Čustvena odsotnost in izguba smisla

Delo, ki je bilo nekoč pomembno, postane breme. Človek lahko postane razdražljiv, ciničen ali čustveno otopel. Ne gre nujno za to, da mu ni mar, ampak da nima več dovolj energije, da bi se odzival tako kot prej.

3. Zmanjšana učinkovitost

Koncentracija je slabša, odločanje težje, napake pogostejše. Človek dela dlje, rezultat pa je slabši. Ker se tega zaveda, pogosto poskuša vložiti še več truda, s čimer se krog izčrpavanja nadaljuje.

4. Spremembe v vedenju

Nekateri se umaknejo od ljudi, drugi se zamotijo z nenehno zaposlenostjo oz. delom. Mnogi pogosto posežejo po alkoholu, sladki hrani, poživilih ali pomirjevalih. Delo nosijo domov, preverjajo telefon tik pred spanjem in težko preživijo čas brez občutka, da bi morali nekaj narediti.

Običajen stres, izgorelost ali depresija?

Meje med temi stanji niso vedno ostre. Izgorelost in depresija se lahko prekrivata, človek pa ima lahko oboje hkrati. Sistematični pregledi kažejo jasno povezanost med izgorelostjo, depresijo in anksioznostjo, vendar ni enotnega strokovnega soglasja, da gre za isti pojav. Zato je varnejše govoriti o razlikah in prekrivanju kot pa postaviti diagnozo na podlagi spletnega vprašalnika.

Pri depresiji lahko človek izgubi veselje tudi do medosebnih odnosov, hobijev in dejavnosti, ki niso povezane z delom. Pri izgorelosti je odmik pogosto najmočnejši prav na področju, kjer je nastala kronična obremenitev. V praksi pa se stanji lahko tako močno prepleteta, da je smiseln pogovor z zdravnikom, psihologom ali drugim usposobljenim strokovnjakom.

Zakaj dopust pogosto ni dovolj?

Dopust lahko zmanjša neposredno obremenitev in zato je lahko zelo koristen. Toda če se človek po dveh tednih vrne v enak obseg dela, enake odnose, enako stalno dosegljivost in enako prepričanje, da mora vse narediti popolno, se stresni vzorec hitro znova vzpostavi.

V literaturi se večkrat poudarja isto sporočilo: preprečevanje je praviloma lažje kot okrevanje, okrevanje pa zahteva več kot kratko prekinitev. Dr. Joseph Maroon je po lastni izkušnji izgorelosti svoj pristop opisal s štirimi področji življenja: telesom, delom, odnosi in duhovnostjo oziroma smislom. Arianna Huffington je kot enega ključnih preobratov izpostavila spanje in odklop od stalne digitalne dosegljivosti.

V tej seriji smo tem štirim področjem dodali še spanje kot temelj, na katerem se drugi koraki sploh lahko začnejo obnavljati.

Kaj lahko naredimo najprej?

Prvi korak ni velik načrt popolnega življenja. Pri izčrpanem človeku lahko tudi dolg seznam zdravih navad postane nova obveznost. Bolj smiselno je najprej ustaviti nadaljnje praznjenje energije.

Začnite z inventuro obremenitev

Zapišite, kaj vas trenutno najbolj izčrpava. Pri vsaki postavki se vprašajte:

• Ali je to res nujno?
• Ali se lahko rok podaljša?
• Ali lahko nalogo kdo prevzame ali pomaga?
• Ali jo opravljam zaradi realne potrebe ali zaradi strahu pred razočaranjem drugih?
• Kje bi lahko postavil majhno, vendar jasno mejo?

Ne poskušajte vsega spremeniti naenkrat

Pri okrevanju so pogosto učinkovitejši majhni ponovljivi koraki kot en velik preobrat. Dodatnih trideset minut spanja, kratek sprehod, obrok brez telefona, izklop obvestil ali iskren pogovor so lahko realnejši začetek kot obljuba, da bo od jutri vse drugače.

Kje ima mesto frekvenčna podpora?

Pri izgorelosti ni pošteno obljubljati ene naprave, ene frekvence ali enega protokola, ki bi odpravil težavo. Vzrok je pogosto preplet dolgotrajnih obremenitev, premalo spanja, neustreznih meja, medosebnih odnosov, telesne izčrpanosti in izgube smisla.

V prvih petih člankih ob posamezni temi kratko pokažemo, kam bi lahko sodila frekvenčna podpora. V šestem delu pa smo zbrali podrobnejši pregled naprav, programov, trajanja, pogostosti in previdnostnih usmeritev.

Za začetek je pomembno predvsem načelo: frekvenčna podpora naj ne postane še ena naloga, ki jo mora izčrpan človek opraviti popolno. Smiselna je takrat, ko se preprosto in umirjeno vključi v čas, ki je že namenjen počitku, dihanju ali večerni rutini.

Nadaljujte z branjem

V drugem delu podrobneje opisujemo, kaj se dogaja v telesu, ko stresni odziv ne ugasne več pravočasno: kako delujejo alarmna faza, dolgotrajno prilagajanje, živčni sistem in stresni hormoni.