Človek je tudi električno bitje

1. Elektrika je del naravnega delovanja telesa

V telesnih tekočinah so raztopljeni električno nabiti delci – ioni. Med pomembnejšimi so natrijevi, kalijevi, kalcijevi, magnezijevi in kloridni ioni. Celica s pomočjo svoje membrane nadzoruje, koliko posameznih ionov je v njej in koliko zunaj nje. Zaradi te neenake razporeditve nastane membranski potencial: majhna električna napetost med notranjostjo in zunanjostjo celice.

Pri živčnih in mišičnih celicah se ta napetost lahko hitro spreminja. Tako nastane akcijski potencial – električni dogodek, s katerim živci prenašajo informacije, mišice pa dobijo ukaz za krčenje. Membranski potencial zato ni neka obrobna zanimivost, temveč eden od osnovnih pogojev življenja.

Za vzdrževanje tega ravnovesja celica porablja energijo. Natrij‑kalijeva črpalka prenaša ione skozi membrano, energijo pa dobiva iz ATP – molekule, ki nastaja predvsem v mitohondrijih, celičnih »elektrarnah«.

Membranski potencial se razlikuje glede na vrsto celice in njeno dejavnost. Posamezna vrednost zato sama po sebi ne pove, ali je celica zdrava ali bolna.

2. Kaj pravzaprav pomeni PEMF?

PEMF je skupno ime za naprave in načine uporabe, ki ustvarjajo pulzirajoče elektromagnetno polje. Ne gre za stalno magnetno polje ali za električne sunke, kakršne si pogosto predstavljamo ob besedi »elektrika«, temveč za skrbno oblikovane impulze.

Ko skozi tuljavo teče pulzirajoč tok, okoli nje nastane pulzirajoče magnetno polje. To prodira skozi oblačila in tkiva brez električnega stika s kožo. Po Faradayevem zakonu lahko v prevodnem tkivu ustvari oziroma inducira zelo majhno električno polje.

Magnetno polje prenaša impulze, tkivo pa se lahko odzove na električno polje, ki se pri tem ustvari v njem.

3. Zakaj frekvenca ni edina pomembna

Frekvenca pove, kolikokrat na sekundo se signal ponovi. En herc (1 Hz) pomeni en cikel na sekundo. Signali z enako frekvenco, na primer 10 Hz, pa so lahko različni: gladko valoviti oziroma sinusni, pravokotni ali sestavljeni iz kratkih, ostrih impulzov.

Zato je pri frekvenčni terapiji koristno razmišljati o naslednjih vprašanjih:

• Katera frekvenca je izbrana?
• Kakšna je oblika signala oziroma impulza?
• Kako močan je signal?
• Kako dolg je posamezen impulz in kolikšen del časa je signal vključen (delovni cikel)?
• Kako se prenaša – prek elektrod ali magnetnega aplikatorja?
• Kako daleč od tkiva je aplikator, torej del naprave, ki oddaja polje?
• Kako dolgo in kako pogosto se uporablja?

To je tudi razlog, da rezultatov raziskave z eno PEMF-napravo ne moremo samodejno prenesti na vsako drugo napravo, četudi prikazuje isto frekvenco. Frekvenca je pomembna, vendar je samo eden od parametrov.

4. Zapper‑Pro, F‑Gen in Tor‑Gen

Zapper‑Pro z elektrodami

Izbrani signal se prek bakrenih ročk ali suhega seta dovaja neposredno skozi stik s telesom. Gre za kontaktno električno uporabo.

Zapper‑Pro + Tor‑Gen

Zapper‑Pro ustvarja in nastavlja signal, priključeni Tor‑Gen pa deluje kot magnetni aplikator. Uporaba je brezkontaktna oziroma poteka prek pulzirajočega magnetnega torzijskega polja.

F‑Gen

F‑Gen omogoča uporabo frekvenc prek pulzirajočega magnetnega polja. Deluje samostojno z vgrajenimi frekvencami in sicer 1.2 Hz, 7.83 Hz ter solfeggio frekvencami.

F‑Gen frekvence prenaša prek pulzirajočega magnetnega in skalarnega polja, Tor‑Gen pa ustvarja tudi pulzirajoče magnetno torzijsko polje. Prenos poteka brez neposrednega stika s kožo, pri tem pa se v tkivih ustvarja majhno električno polje.

5. Kako se celica odzove?

Raziskave kažejo, da se celice lahko odzovejo na več načinov: s spremembami prehajanja kalcija skozi membranske kanale, delovanja adenozinskih receptorjev in snovi, ki sodelujejo pri vnetju, ter celične presnove. Odzovejo se kostne celice, v mitohondrijih pa se okrepijo tudi procesi povezani z nastajanjem ATP.

To ne pomeni, da magnetni impulz »napolni celico kot baterijo« ali da samodejno popravi vsako okvaro. Pomeni pa, da se živa celica odzove na ustrezno oblikovan fizikalni signal. Odziv je odvisen od vrste tkiva in njegovega stanja.

6. Kaj kažejo raziskave?

Kosti in celjenje zlomov

Kost ni le trdna opora telesa, temveč živo tkivo, ki se nenehno obnavlja. Pri njenem celjenju sodelujejo tudi drobni električni procesi, zato raziskovalce že desetletja zanima, ali jih je mogoče podpreti s pulzirajočimi elektromagnetnimi polji.

Največ izkušenj je pri zlomih, ki se celijo počasi ali se ne zarastejo tako, kot bi pričakovali. Za nekatere takšne primere v medicini uporabljajo posebne električne in elektromagnetne stimulatorje. Raziskave kažejo, da lahko PEMF podpre celjenje in zmanjša bolečino, vendar rezultat ni enak pri vsakem zlomu in vsaki napravi. Kosti kljub temu ostajajo eno najbolje raziskanih področij uporabe PEMF.

Bolečina in obraba sklepov

Veliko raziskav se je posvetilo ljudem z obrabo kolenskega sklepa. Pri uporabi PEMF se pogosto zmanjša bolečina, izboljša gibljivost in olajša vsakodnevno premikanje.

PEMF je smiselno razumeti kot podporo, ki jo lahko povežemo z ustreznim gibanjem, fizioterapijo in drugimi načini skrbi za sklepe.

Vnetje, mehka tkiva in rane

Vnetje samo po sebi ni sovražnik. Je del naravnega obrambnega in obnovitvenega odziva telesa. Težava nastane, kadar je premočno, traja predolgo ali ovira normalno obnovo tkiva.

Raziskave kažejo, da lahko PEMF vpliva na procese, s katerimi telo uravnava vnetje in obnovo tkiv. Rezultati se kažejo tudi pri nekaterih ranah, oteklinah in bolečinah po posegih. Pri tem je pomembno vedeti, da vnetje zaradi preobremenitve ni enako bakterijski okužbi ali resnejšemu zapletu.

Živčevje

Živčevje je nekakšno električno omrežje telesa. Vsak gib, občutek in sporočilo med možgani ter telesom potuje s pomočjo električnih impulzov.

Raziskave na celicah, živalih in ljudeh kažejo vpliv na bolečino, delovanje živcev in obnovo poškodovanih perifernih živcev. Posebno področje je transkranialna magnetna stimulacija oziroma TMS, pri kateri se uporabljajo še bistveno močnejši in natančno usmerjeni impulzi. Kljub podobnemu imenu gre za drugačno medicinsko tehnologijo kot pri običajnih PEMF-aplikatorjih.

Pomembno: Pri svežem zlomu, odprti ali slabo celeči se rani, izrazitem vnetju, sumu na okužbo ali nevrološki bolezni se je pred uporabo PEMF smiselno posvetovati z zdravnikom. PEMF je lahko dopolnilna podpora, ne pa nadomestilo za diagnozo in potrebno zdravljenje.

7. Kako izbrati način uporabe?

Pri izbiri ni nujno, da je en način vedno boljši od drugega. Gre za različni poti prenosa signala:

• Ročke ali suhi komplet so smiselni, ko želimo neposreden električni stik in uporabo skozi izbrana področja telesa.
• Trakovi in lokalne elektrode omogočajo usmerjeno kontaktno uporabo na določenem predelu.
• Tor‑Gen je priročen, kadar držanje ročk ni praktično, želimo brezkontaktno lokalno uporabo ali jo kombiniramo z drugimi načini frekvenčne podpore.
• F‑Gen je primeren, kadar želimo preprosto samostojno magnetno uporabo njegovih vgrajenih frekvenc.

Različnih aplikatorjev ne uporabljamo zato, ker bi moralo telo dobiti »čim več vsega«, temveč zato, da glede na namen izberemo smiseln način prenosa. Pri občutljivih ljudeh je primeren postopen začetek in spremljanje odziva.

8. Varnost in odgovorna uporaba

Nizkoenergijske PEMF-naprave se v raziskavah večinoma opisujejo kot neinvazivne, vendar »neinvazivno« ne pomeni »primerno za vsakogar v vseh okoliščinah«. Uporabljati jih je treba skladno z navodili konkretnega izdelka.

• Osebe s srčnim spodbujevalnikom, defibrilatorjem, nevrostimulatorjem, inzulinsko črpalko ali drugim aktivnim elektronskim vsadkom naj naprave ne uporabljajo brez izrecnega dovoljenja pristojnega zdravnika in proizvajalca vsadka.
• V nosečnosti, pri epilepsiji, po sveži operaciji, pri krvavitvah ali resnejši akutni bolezni je pred uporabo potreben posvet z zdravstvenim strokovnjakom.
• PEMF in frekvenčna podpora ne nadomeščata pregleda, diagnoze, antibiotika pri bakterijski okužbi, operacije, onkološkega zdravljenja ali druge potrebne medicinske terapije.
• Pri nepojasnjeni bolečini, nenadni oslabelosti, težkem dihanju, visoki vročini, nevroloških znakih ali hitrem poslabšanju je najprej potrebna zdravstvena obravnava.

9. Podrobneje iz literature

Kako PEMF vpliva na celice

Gibanje ionov, med njimi tudi vodikovih, ustvarja zelo šibka električna in magnetna polja. Poleg prenosa informacij podpira presnovo celic in usklajeno delovanje tkiv ter organov.

Potencial med notranjostjo in zunanjostjo zdrave celice je približno −70 do −100 mV. Ta napetost celici omogoča presnovne funkcije ter ohranjanje ravnotežja natrija, kalija, klorida, kalcija, fosfatov, glukoze in beljakovinskih anionov.

Ob poškodbi ali bolezni celice začnejo izgubljati funkcionalnost in energijo. Zmanjša se oskrba tkiva s kisikom in proizvodnja ATP, posledično pa delovanje natrij‑kalijeve črpalke. Kronična bolečina in bolezen sta povezani s padcem membranskega potenciala na približno −40 do −50 mV, tumorskim celicam pa je pripisana vrednost okoli −15 mV.

Pomembno: V fiziologiji se membranski potencial med vrstami celic močno razlikuje, tumorske celice pa nimajo ene same univerzalne napetosti. Zato teh številk ne smemo uporabljati kot preprost diagnostični test ali kot dokaz, da je celica zdrava oziroma rakava.

Magnetni impulz v tkivo prenese energijski dražljaj. Kratek sunek membranski potencial najprej hitro poveča, nato pa se ta vrne proti izhodišču. Že majhne, vendar razširjene spremembe prepustnosti membrane in membranskega potenciala sprožijo pomembne spremembe celičnih funkcij.

Pri končnem učinku gre za postopno obnovo membranskega potenciala z aktiviranjem natrij‑kalijeve ionske črpalke. Sledi veriga kemičnih reakcij, pri katerih sodelujejo ioni, beljakovine, encimi, druge molekule in celični organeli, predvsem mitohondriji. Električno in biokemično delovanje tako skupaj uravnoteži fiziologijo celice.

Srce je najbolj električno nabit organ in zato tako rekoč »ne more dobiti raka«. Vemo, da so primarni srčni tumorji izjemno redki.

Delovanje pulzirajočih magnetnih polj

Med splošnimi področji in cilji uporabe pulzirajočih magnetnih polj so:

• lokalizirana vnetja;
• širjenje krvnih žil, nastajanje novih žil in boljša oskrba krvi s kisikom;
• zmanjševanje kronične bolečine;
• bolečine in otekline po operacijah;
• artritis, sklepne bolečine, fibromialgija, bolečine v hrbtu in ankilozirajoči spondilitis;
• živčne bolečine;
• hitrejše okrevanje športnikov po poškodbah;
• zapoznelo zaraščanje zlomov, obnova kosti, kostna gostota, osteoporoza in osteoartritis;
• obnova mišic, vezi, kože in drugih mehkih tkiv;
• Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen ter posledice možganske kapi;
• migrena, nespečnost, stres, tesnoba in fobije.

PEMF pri dolgotrajnejših terapijah lahko pomaga pri:

• glavkomu in retinopatiji;
• glavobolih ter Hortonovem oziroma gigantoceličnem temporalnem arteritisu;
• tinitusu oziroma šumenju v ušesih;
• mastoiditisu in vnetju srednjega ušesa kot dopolnilo antibiotični terapiji;
• sinusitisu, laringitisu in faringitisu;
• zobnem abscesu in granulomih samo v vnetni fazi;
• osteoporozi čeljusti in parodontozi;
• herpesu simpleks na ustnicah;
• vnetno pogojenih mišično‑skeletnih težavah vratu;
• stenozi oziroma zožitvi karotidne arterije;
• hipertiroidizmu oziroma čezmernem delovanju ščitnice;
• vnetju sklepne ovojnice in tetiv, epikondilitisu ter sindromu karpalnega kanala;
• rizartrozi oziroma artrozi korena palca;
• živčnih bolečinah med herpesom in po njem;
• hiatalni kili;
• gastralgiji oziroma bolečinah v želodcu;
• obstruktivnih hepatobiliarnih sindromih in zamaščenosti jeter;
• natrganinah medrebrnih mišic in revmatičnih bolečinah;
• herniji medvretenčnih ploščic in išiasu;
• artrozi kolka in kolena;
• venskih motnjah;
• diabetičnem stopalu;
• vnetju Ahilove tetive;
• depresivnih sindromih;
• Parkinsonovi bolezni in parkinsonizmu.

To je seznam navedb, ne seznam dokazanih indikacij. Nekatera našteta stanja so resna in lahko zahtevajo nujno ali specialistično zdravljenje. Posebej pri karotidni stenozi, trombozi, tromboflebitisu, okužbah, očesnih boleznih, hipertiroidizmu in nevroloških boleznih seznam ne sme postati navodilo za samozdravljenje.

Lajšanje bolečine

V poškodovanem tkivu se zmanjša količina ATP, s tem pa oskrba celic s kisikom in hranili. Slabše delovanje natrijeve črpalke spodbuja kopičenje presnovnih in toksičnih snovi, kar človek zazna kot bolečino.

Do zmanjšanja bolečine pride predvsem zaradi zmanjšanja vnetja in otekline, sproščanja mišic, vpliva induciranih tokov na živčna vlakna, nastajanja endorfinov ter večje aktivnosti encima laktat‑dehidrogenaze v izpostavljenih mišicah.

Obnova tkiv

Telo pri celjenju uporablja lastne električne tokove. Ti niso le stranski pojav poškodbe, temveč sodelujejo pri uravnavanju obnove kosti, hrustanca, živčevja in drugih tkiv.

Mišično‑skeletne težave

PEMF-stimulacija pomaga pri nezaraščenih zlomih, neuspelem zraščanju po operativni zatrditvi sklepov, prirojeni psevdoartrozi, obnovi hrustanca, artritisu, revmatoidnem artritisu in fibromialgiji.

Razlogi za uspeh:

• večje odlaganje mineralov v kost;
• angiogeneza oziroma razvoj novih krvnih žil;
• nastajanje kolagena in pretvorba hrustanca v kost (endohondralna osifikacija);
• učinki na celično membrano, med drugim spremembe kalcijevih ionskih kanalov;
• učinki, posredovani s citokini, na primer TGF‑β in PGE2;
• več celične energije zaradi povečanja nastajanja ATP ob ponavljanju impulzov.

Celjenje kosti, električni tokovi in piezoelektričnost

V preteklosti so za elektromagnetno spodbujanje celjenja kosti uporabljali elektrode, neposredno vstavljene v področje zloma. Pozneje so začeli uporabljati pulzirajoča magnetna polja s tuljavami okoli uda.

Pulzirajoče magnetno polje v tkivu inducira majhno električno polje, reda nekaj mikrovoltov na centimeter. Za fiziološki učinek sta pomembni obe komponenti: električna komponenta in magnetno polje samo.

PEMF se uporablja predvsem pri nezaraščenih zlomih, zapoznelem zaraščanju in po osteotomiji oziroma kirurškem prerezu kosti. Navedeno je tudi spodbujanje tvorbe kosti okoli zobnih vsadkov, rast in razvoj hrustančnih celic (hondrocitov), angiogeneza, sproščanje FGF‑2 iz endotelija ter tvorba beljakovin medcelične opore, kot sta agrekan in kolagen tipa II.

Mehanska obremenitev kosti povzroči razliko električnega potenciala in drobne tokove, kar je bilo tradicionalno razloženo s piezoelektričnim učinkom. Ti električni pojavi spodbujajo razvoj prvotnih celic v celice, ki tvorijo kost in hrustanec (osteoblaste in hondroblaste), ter sodelujejo pri odlaganju kalcijevih kristalov.

Magnetno polje premika nabite delce v dobro prevodni zunajcelični tekočini, nastali majhni tokovi in potenciali pa lahko delujejo kot signali za nastajanje kosti in hrustanca.

Po navedbah nekaterih avtorjev naj bi vitamina D, zlasti D3, in K med terapijo prizadetega področja podpirala vzdrževanje kosti in hrustanca ter pospešila nastajanje novega kostnega tkiva.

Procesi preoblikovanja kosti se odzivajo predvsem na električno komponento PEMF. Ker je inducirano električno polje zelo majhno glede na magnetno polje, ki ga ustvari, bi bile za hiter učinek lahko potrebne precej visoke moči.

Živčevje, mielin in rastni dejavniki

Raziskave od sedemdesetih let naprej kažejo možnost obnove živcev in njihove zaščitne mielinske ovojnice s PEMF ter morebiten pomen za obnovo po poškodbah hrbtenjače. Kot pomembne dejavnike rasti živcev v literaturi najdemo NGF, inzulinu podoben rastni dejavnik IGF in fibroblastne rastne dejavnike FGF.

Aktivacija živčnega tkiva s pulznimi valovi izboljša koncentracijo cAMP, molekule, ki prenaša sporočila znotraj celice. Ta sodeluje pri uravnavanju prehoda kalcija skozi membrano in zaporedju celičnih odzivov, povezanih z razpoložljivo glukozo.

Ugodni rezultati se kažejo tudi pri poškodbah medianega in ulnarnega živca, ishiadičnega živca, peronealnega živca, drugih perifernih živcev ter mielinske ovojnice.

Multipla skleroza, Parkinsonova bolezen in zelo šibka polja

Raziskave pri bolnikih z multiplo sklerozo kažejo pomembno izboljšanje pri nadzoru mehurja, miselnih sposobnostih, utrujenosti, funkciji rok, gibljivosti, občutenju, spastičnosti in vidu.

Pri Parkinsonovi bolezni lahko PEMF zmanjša prizadetost in izboljša oslabljene miselne sposobnosti.

V literaturi zasledimo tudi obravnavo drugih motenj osrednjega živčevja in hrbtenjače ter psihiatričnih težav, med njimi depresije in motenj razpoloženja.

Pomembno: rezultati se lahko razlikujejo od osebe do osebe.

Na podlagi raziskav lahko zaključimo, da so terapije lahko koristne pri težavah s hrbtom, skoliozi, bolečinah v križu, išiasu, živčnih bolečinah, težavah vratne hrbtenice, herniji ali poškodbi medvretenčne ploščice ter drugih stanjih, pri katerih je zaželena regeneracija živčnega tkiva.

10. Premišljena uporaba

Kemični, električni in mehanski procesi v telesu so povezani. Zunanji električni ali magnetni impulzi lahko pod določenimi pogoji vplivajo na izmenjavo ionov, prenos signalov, presnovo in obnovo tkiv. Pri uporabi je zato pomembno izbrati ustrezen signal, aplikator, čas in realen cilj ter frekvenčno terapijo vključiti v celostno skrb za telo.