Zgodba Royala Raymonda Rifea

Lynes značaj njegovega dela približa s spominom sodelavca iz leta 1958. Ta opisuje človeka, ki je sam izdeloval mikroskope, mikromanipulator (napravo za zelo natančno premikanje drobnih predmetov pod mikroskopom) in drobne kirurške pripomočke, skrbno operiral poskusne živali ter dolge ure nepremično opazoval preparate. Spominja se tudi urejenega laboratorija in Rifeove potrpežljivosti. Takšen portret pojasni, zakaj so njegovi sodelavci v njem videli veliko več kot izumitelja ene naprave. [1]

Johnson je 20. novembra priredil večerjo v čast Kendallu in Rifeu. Udeležilo se je je več kot trideset zdravnikov, patologov in bakteriologov. Los Angeles Times je dva dni pozneje poročal o dogodku, nato objavil še fotografijo obeh raziskovalcev. Časopisni opis, ki ga povzema Lynes, je mikroskopu pripisoval delovno povečavo od 5.000 do 17.000-krat ter poudarjal novo ureditev leč, dvojnih kremenovih prizem in močne osvetlitve.

Decembra je v reviji California and Western Medicine izšel njun prispevek Observations on Bacillus Typhosus in its Filtrable State. Novičarska priloga revije Science je 11. decembra objavila vest o filtrirljivih telescih, vidnih z Rifeovim mikroskopom. Konec meseca je časopis poročal še o predstavitvi pred dvestopetdesetimi znanstveniki. Lynes leto 1931 prikaže kot trenutek, ko se je zdelo, da bi nova optika in Kendallove kulture lahko odprle širšo raziskovalno smer. [2]

Lynes Béchampovo razlago opiše še podrobneje: sprememba naj ne bi zadevala samo oblike bakterij, temveč tudi njihovo velikost. Drobne delce je Béchamp imenoval mikrozyme. Po njegovem prepričanju je porušeno notranje okolje omogočalo njihov razvoj v bolezenske oblike, izboljšanje razmer pa vrnitev v manjše, neškodljive ali koristne oblike. Lynes se tu opira na E. Douglas Hume in njeno knjigo Béchamp or Pasteur. Povzame njeno misel, da bi se medicina ob drugačnem sprejemu teh raziskav lahko razvijala po drugi poti. Doda tudi njeno zgodbo o Henrijevi potrditvi spreminjanja bakterijskih oblik na Pasteurjevem inštitutu leta 1914. [12]

V Lynesovi razlagi Kendall ni ostal osamljen niti v tridesetih letih. Lida Mattman je v knjigi iz leta 1974 opozorila, da sta Kleineberger in Dienes že sredi tistega desetletja opisovala gojenje filtrirljivih organizmov na trdnem gojišču ter spremljanje njihovega vračanja v večje oblike. Lynes njuna dela postavi nekaj let za Kendallova in vpraša, zakaj niso spremenila odnosa do njega. Nato seže do Geralda J. Domingueja in njegove knjige iz leta 1982: ta je poudaril obsežnost eksperimentalnih in kliničnih opažanj o bakterijah brez celične stene, hkrati pa veliko vrzel v proučevanju njihove vloge pri bolezni. [12]

Drugi Lynesov primer je Peyton Rous z Rockefellerjevega inštituta, ki je leta 1911 pokazal povezavo med virusom in rakom. Avtor opisuje, kako je desetletja prevladovala razlaga somatske mutacije, po kateri rak nastane zaradi spremembe v sami celici; Rous je Nobelovo nagrado prejel šele leta 1966, petinpetdeset let po odkritju, pri šestinosemdesetih. Lynes nato povzame precej bolj daljnosežen sklep Mattmanove in Alexander-Jacksonove: ker naj bi Rousov povzročitelj tvoril DNA in RNA, sta ga povezovali s filtrirljivo bakterijo. Avtor ta argument predstavi kot ugovor tedanji razmejitvi virusov in bakterij ter kot podporo svoji pripovedi o prezrtih življenjskih oblikah. [12]

Ločeno od Kendallovega nastopa Lynes navede Rosenowovo družinsko pričevanje. Njegov sin Edward C. Rosenow mlajši je povedal, da so očeta raziskovalci Rockefellerjevega inštituta skoraj obtožili eksperimentalne nepoštenosti. Oče mu je odgovarjal, da ga nasprotniki preprosto nočejo poslušati. Posebej pomenljiva je sinova zgodba iz študijskih let na Harvardu: Zinsser naj bi mu priznal, da pri neuspešnem ponavljanju očetovih poskusov sploh ni uporabil njegovega gojišča. Lynes v tem ne vidi le razlike v laboratorijski izvedbi, temveč primer, kako je bila zavrnitev izrečena, preden so bili zares preizkušeni pogoji, na katerih je temeljilo izvirno poročilo. [12]

Avtor kritike ne usmeri samo proti nasprotnikom. V poznejšem poglavju Kendallu očita, da v nastopu in zagovoru ni omenil Rifea in ni opozoril na pomen njegovega mikroskopa. Po Lynesovem mnenju bi moral pozornost usmeriti na instrument, s katerim je bilo mogoče opažanja pokazati. Namesto tega je razprava ostala ujeta v spor med nasprotujočimi si bakteriološkimi šolami.

Da bi pojasnil moč AMA, Lynes seže do njene reorganizacije leta 1901. Po njegovem opisu se je združenje povezalo v zvezo zdravniških organizacij zveznih držav, pripadnost lokalnemu zdravniškemu društvu pa povezalo s članstvom na ravni zvezne države. Tako je postopoma zajelo večino zdravnikov. Akreditiranje medicinskih šol mu je nato dalo vpliv na izobraževanje, standarde in sprejemljivo prakso. Lynes ta razvoj poveže tudi z dovoljenji za opravljanje medicine: po njegovi razlagi je zdravnik, ki je vztrajal zunaj dovoljenih okvirov, tvegal svojo poklicno prihodnost. To je ozadje, v katerem pozneje opisuje pritiske na uporabnike Rifeovih instrumentov. [12]

Posebno vlogo pripiše Morrisu Fishbeinu in Ameriškemu zdravniškemu združenju, AMA. Opira se tudi na pisca Morrisa A. Beala, ki je kritiziral povezavo med oglaševanjem v zdravniških revijah in odobritvami izdelkov. Iz njegovega prikaza povzame primer pripravka Maelum: odobritvi je sledila ponudba za oglaševanje, po zavrnitvi pa preklic odobritve. Lynes s tem predstavi poslovni vzorec, v katerega pozneje umesti Cullenovo pričevanje o poskusu pridobitve deleža v Rifeovi tehnologiji.

Knjiga zato postavlja tudi vprašanje, kje je bila zvezna oblast, ko se je Rifeovo sodelovanje v letih 1938–1939 zapletalo. Lynes odgovarja, da je bil NIH tedaj še majhna ustanova, ki se je šele selila v stalne prostore v Bethesdi, National Cancer Institute pa je nastal komaj leta 1937. Zvezno financiranje raziskovanja raka se je šele začenjalo. Obenem opisuje Fishbeinovo lobiranje v Washingtonu leta 1938 proti Rooseveltovemu prvemu poskusu nacionalnega zdravstvenega programa. Avtor obe okoliščini združi v razlago, zakaj po njegovem ni bilo dovolj močnega zunanjega protiutežnega glasu pri odločanju zdravniških organizacij. [12]

Drugi del njegove razlage zadeva financiranje znanosti. Rockefellerjev inštitut, zasebne fundacije in farmacevtska podjetja so imeli pomembno vlogo pri izbiri raziskovalnih smeri. V poznejšem obdobju knjiga izpostavi Corneliusa P. Rhoadsa, Memorial Sloan-Kettering in Ameriško združenje za boj proti raku. Lynes njihove usmeritve poveže z nasprotovanjem raziskavam Livingstonove in drugih zagovornikov mikrobne razlage raka.

Rhoadsovo poznejšo usmeritev Lynes poveže z vodenjem službe za kemično vojskovanje med letoma 1943 in 1945 ter z zagovarjanjem kemoterapije po vojni. Njegovemu prikazu odvzema podpore laboratoriju Livingstonove doda še davčno preiskavo, ki naj bi jo sprožila neimenovana vplivna newyorška osebnost. American Cancer Society predstavi kot organizacijo, ki so jo leta 1913 ustanovili John D. Rockefeller mlajši in poslovni sodelavci. Za njeno povojno vodstvo našteje farmacevtske direktorje, ljudi iz oglaševanja, skrbnike Sloan-Ketteringa in zagovornike uveljavljenih zdravljenj. Z opiranjem na Ralpha Mossa trdi, da je razdeljevanje raziskovalnega denarja utrjevalo zavezništva in oteževalo delo nasprotnikom. [12]

Poglavje pa se ne konča samo z naštevanjem interesov. Lynes prek Mossa navede misel kemoterapevta Davida Karnofskyja, da naj zdravljenje presojamo po tem, ali deluje: odločilni naj ne bodo ugled predlagatelja, privlačnost teorije, slavna imena med podporniki ali pričevanja bolnikov. Pridruži ji poudarek Nobelovega nagrajenca Charlesa Hugginsa, da je bistveno raka ozdraviti. Lynes obe misli obrne proti ustanovam, ki jih kritizira. Njegov sklep je, da bi morala celo neobičajna razlaga dobiti možnost poštenega preverjanja rezultatov. To načelo nato uporablja kot merilo pri presojanju odzivov na Rifea. [12]

Lynes navaja, da sta Rife in laboratorijski pomočnik E. S. Free postopek ponovila stoštirikrat z enakim izidom. V Rifeovem poznejšem prikazu se pojavljajo štiri oblike: BX, večji BY, povezan s sarkomom, monokokna oblika (oblika posameznih kroglastih bakterij) v krvnih monocitih (eni od vrst belih krvnih celic) in glivna oblika, imenovana Cryptomyces pleomorphia. Rife je trdil, da se lahko glede na gojišče preoblikujejo druga v drugo. V poročilu iz leta 1953 je opisal več kot tristo ponovitev cikla, v katerem so po inokulaciji (vnosu biološkega materiala v poskusni organizem) nastali tumorji, iz njih pa je ponovno pridobil BX.

Za Lynesa je posebej zgovoren še en Rifeov opis. Glivno kulturo, izpeljano iz prvotnega vzorca neulceriranega tumorja dojke, naj bi leto dni ohranili v mirujočem stanju in jo nato vrnili na njeno gojišče z osnovo iz belušev. Rife je poročal, da tedaj ni več našel niti glivne niti monokokne niti BX ali BY oblike, temveč bacillus coli, ki naj bi ustrezal običajnim laboratorijskim preiskavam. Lynes to zgodbo bere kot izrazit prikaz pleomorfizma: organizem naj bi zaradi spremenjenega okolja postal nekaj, kar bi drug opazovalec razvrstil kot povsem drugo bakterijo. Poudarek je na Rifeovi razlagi izvora kulture in njenega preoblikovanja. [3]

V istem poročilu je Rife navedel več kot štiristo uspešnih poskusov na živalih pred uporabo pri ljudeh. Lynes te navedbe predstavi kot jedro poti od laboratorijske kulture do klinike. Pri tem Rifeovo razlago povezuje z notranjim okoljem organizma: Rife je bolezen pripisoval delovanju kemijskih sestavin mikroorganizmov na porušeno celično presnovo, zato ga niso zanimale samo vidne oblike, temveč tudi razmere, v katerih se pojavljajo. [3]

Zaključna opomba k temu poglavju razširi zgodbo tudi na samo gojišče. Lynes K Medium opiše kot pripravek iz posušenega svinjskega črevesa z dodatkom slane raztopine. Po njegovem povzetku naj bi obsevanje kulture povečalo virulentnost (sposobnost povzročanja bolezni oziroma njene težje oblike) domnevnega povzročitelja in pospešilo nastajanje tumorjev pri poskusih. Nato Rifeu pripiše še trditve, da sta svinjina in gobe naravno okolje za rast tega organizma in naravni vzrok raka ter da ga je našel tudi v orhidejah. Knjiga jih vključi kot del Rifeovega širšega razmišljanja o gojiščih, hrani in notranjem okolju, ki naj bi določalo obnašanje mikroorganizmov. [3]

Leta 1933 je Rife dokončal Univerzalni mikroskop, največji in najbolj znani izmed svojih instrumentov. Lynes za mikroskop iz leta 1929 navaja delovno povečavo od 5.000 do 17.000-krat, za Univerzalnega pa v tedanjem izrazju »ločljivost« 31.000-krat in povečavo 60.000-krat. Seidlov opis v knjigi našteje 5.682 delov. Po Seidlovem opisu sta med svetlobnim virom in preparatom stali dve krožni, klinasti kremenovi prizmi, ki sta polarizirali svetlobo. Nadaljnje prizme naj bi žarke, preden bi se ti križali, znova usmerjale vzporedno skozi instrument. Rife je poudarjal nastavljivo monokromatsko osvetlitev in možnost fotografiranja ter snemanja opazovanega dogajanja.

Knjiga celotno zaporedje predstavi kot pet mikroskopov: instrument iz leta 1920, drugega iz leta 1929, Univerzalnega, uradno dokončanega leta 1933, naslednjega iz leta 1934 ter zadnjega, začetega leta 1937 in dokončanega šele leta 1952. Lynes opozori, da je Univerzalni morda služil že leta 1932, ko še ni bil povsem dokončan, ter da so pri poznejših napravah uporabili tudi dele starejših. Zaporedje zato ni zgodovina petih povsem ločenih predmetov, temveč dolgotrajnega predelovanja in izboljševanja. Začetek zadnjega mikroskopa pred vojno in dokončanje po Rifeovi vrnitvi k delu povezujeta dve zelo različni obdobji njegovega življenja. [3]

Seidel je posamezne mikroorganizme povezoval z značilnimi barvami: filtrirljivo obliko povzročitelja trebušnega tifusa s turkizno, filtrirljivo obliko povzročitelja tuberkuloze s smaragdno zeleno in BX z rdečevijolično. Lynes v tem vidi posebnost instrumenta, ki ni le povečeval, ampak naj bi omogočal prepoznavanje živih oblik po njihovi svetlobi. Rife je leta 1933 napisal tudi prispevek Viruses and Rickettsia of Certain Diseases in druge raziskovalce povabil k preverjanju opažanj. Ob gradnji mikroskopa so se nadaljevali poskusi na kulturah in živalih; Johnson je medtem pripravljal naslednji korak. [3] [7]

Poznejši primerjalni prikaz daje knjiga z demonstracijo manjšega Rifeovega mikroskopa pred zdravniki 16. maja 1942. Po poročilu, ki ga Lynes prevzame iz Smithsonianovega besedila, so najprej pogledali Zeissovo črtno mrežico skozi običajni instrument in nato skozi Rifeovega. Pri prvem naj bi videli petdeset črt in opazili barvne ter sferične napake, pri drugem pa pet močno povečanih črt čez celotno vidno polje, brez očitnih takšnih napak. Sledila je primerjava neobarvanega krvnega razmaza: poročilo govori o sto celicah v polju običajnega mikroskopa in desetih v Rifeovem. Lynes s tem opisom podkrepi poudarek na povečavi in jasnosti slike. [3]

Dokumentarni sklop se konča s primerjalnim pregledom značilnosti bakterij in virusov v dodatku X. Tabela ob imenih organizmov razvršča njihovo gibljivost, spreminjanje oblik, kemijske oziroma polarizacijske lastnosti, dolžino in širino ter odzive na toploto, žarke in druge pogoje. Posebej navaja tudi barve, pri katerih naj bi jih bilo mogoče opazovati. Običajnim bakterijskim oblikam pridruži filtrirljive oblike, med njimi domnevni povzročitelj raka. Tako pokaže, kako je Rife posamezna opažanja skušal urediti v skupen raziskovalni sistem. V knjigi je to zgodovinski zapis njegove razvrstitve, ki dopolnjuje opis mikroskopa, kultur in frekvenčnega instrumenta. [14]

V pismih Rifeu in Kendallu je Johnson opisal Meyerjevo navdušenje; Meyer je nato sam pisal, da še vedno premišljuje o videnem in se želi vrniti z lastnim raziskovalnim gradivom. Lynes ta pisma pozneje primerja z bolj zadržanimi izjavami Meyerja in Foorda o njuni vpletenosti. V tem razkoraku vidi primer, kako so se nekdanji podporniki po zaostritvi sporov začeli oddaljevati od Rifea.

Dne 30. aprila je Rifea povabil na ogled knjižnične stavbe, preden bi se dokončno dogovoril o njeni uporabi. Klinično delo je v Lynesovi pripovedi povezano s Posebnim medicinskim raziskovalnim odborom Univerze Južne Kalifornije pod Johnsonovim vodstvom. Avtor obstoj in nadaljnje delovanje odbora podpira tudi z Johnsonovim biografskim vpisom v Who’s Who za leti 1944–1945. Poletna klinika tako postane središče večletnega sodelovanja, ne osamljen dogodek. [3] [4]

Knjiga kliniko opisuje tudi kot obdobje učenja med samim delom. Po njenem prikazu so zdravniki sprva posege ponavljali pogosteje, nato pa presledke podaljšali. Rife je to pojasnjeval z domnevnim kopičenjem razpadnih snovi in potrebo, da jih telo odstrani. V poznejšem poročilu je poudaril, da bolniki med delovanjem instrumenta niso občutili bolečine, hrupa ali drugega zaznavnega dražljaja; videli naj bi le prižgano cev. Zapisal je tudi, da niso uporabljali posebnih diet in niso opazili povišane telesne temperature. Lynes te podrobnosti poda kot zgodovinski opis organizacije prvega poskusa ter Rifeove razlage opaženega okrevanja. [4]

Knjiga izrecno opiše tudi preostala dva bolnika. V petnajstem poglavju navaja, da sta bila za ozdravljena razglašena en mesec po zaključku klinike. V šestnajstem poglavju dogodek povzame z drugačnim časovnim podatkom: štirinajst bolnikov v sedemdesetih dneh in preostala dva v devetdesetih dneh. Uvod govori o vseh šestnajstih v treh mesecih. Glavna trditev knjige je torej izid šestnajstih ozdravitev, njene časovne navedbe pa niso povsem enake; tu jih ohranjamo v oblikah, v katerih so zapisane. [4] [7] [9]

Kendallovo pismo z dne 20. septembra 1934 posebej izpostavi Thomasa oziroma Toma Knighta. Spremembo na njegovem licu je bilo mogoče opazovati in meriti, zato je Kendall zabeležil mere in podrobnosti preiskav. V pismu je napovedal, da bo o Rifeovem delu poročal predsedniku univerzitetnega upravnega odbora. V istem pismu je delo označil za poskusno ter opisal potrebo po močnejši napravi. Johnsonova poznejša pisma se vračajo h Knightu: leta 1935 je prosil Rifea, naj ga obišče in preveri obraz, bezgavke in ustnico.

Couchevo drugo podrobnejše pričevanje se nanaša na devetletnega mehiškega dečka z osteomielitisom noge, ki je nosil opornico in hodil z berglami. Po zdravnikovem spominu so mu v bolnišnici Mercy vsak teden čistili kost, zaradi česar je bil ob prihodu v njegovo ordinacijo prestrašen pred novo bolečino. Couche je povedal, da mu je instrument najprej pokazal na lastni roki, nato pa ga uporabil, ne da bi odstranil povoj in opornico. Trdil je, da se je rana zaprla v manj kot dveh tednih ter da je deček pozneje odrasel v krepkega moža brez ponovitve bolezni. Lynes zgodbo navaja kot Couchev osebni spomin na poznejšo ordinacijsko uporabo. [4]

Med reprodukcijami Johnsonovih pisem je tudi primer gospe Young. Maja 1935 je poročal o zmanjšanju zatrdlin na vratu in predlagal nadaljnji obisk. V septembrskem pismu je opisal Foordov izvid morskega prašička, inokuliranega z gradivom iz njenih bezgavk: izvid je potrjeval tuberkulozno okužbo. Johnson je nato razmišljal o Muchovih granulah kot morebitni drugi obliki istega organizma ter o potrebi po raziskovanju njihovega odziva na instrument. Dopis pokaže tudi posvetovanje z Georgeem Dockom in previdnost pred morebitno reakcijo. V uporabljenem skenu se majsko pismo pojavi dvakrat; gre za isti dokument, ne za dve ločeni pričevanji. [14]

Pri elektroniki se je pridružil Philip Hoyland. Z Rifeom, Jackom Freejem in Johnsonom je sodeloval pri novi izvedbi generatorja, dokončani septembra. Johnsonova pisma opisujejo zahtevno usklajevanje nove in stare naprave ter veliko število možnih nastavitev. Knjiga nove izvedbe predstavlja kot del neprekinjenega razvoja, pri katerem so skušali povečati natančnost, ponovljivost in uporabnost instrumentov.

Rife je izdelal tudi manjši mikroskop za širšo laboratorijsko uporabo. Johnson je ceno Univerzalnega ocenil na približno 30.000–35.000 dolarjev, manjši model pa naj bi bilo mogoče prodajati za 1.000 dolarjev ali manj. E. L. Walker iz Hooperjeve fundacije se je avgusta tri tedne učil dela z mikroskopom in kulturami. V San Franciscu je nato nadaljeval raziskovanje, vendar se je po pismih, ki jih navaja Lynes, spopadal s pomanjkanjem sodelovanja in tkivnih vzorcev.

V pismu z dne 15. oktobra 1935 je uporabil podobo vzpenjanja na goro: kdor se med vzponom vedno znova vrača in začenja drugo pot, se lahko izčrpa, preden doseže vrh. Predsednik fundacije William H. Donner je kazal veliko zanimanje, Schramova pa je vztrajala pri svojih preizkusih. Decembra je sporočila odložitev odločitve o podpori, vendar opustila prvotno zahtevo in namesto nje želela podrobnosti o kliniki leta 1934, potrjene z avtoriteto Georgea Docka. Johnson je znova predlagal nekajtedensko skupno delo z usposobljenim predstavnikom fundacije. Lynes ta dolgi krog pisem razume kot primer, kako so osebne zahteve in institucionalni postopki prevladali nad obetavnim raziskovanjem.

V začetku leta 1936 sta Johnson in Henry Timken uredila gradnjo novega laboratorija. Temelje so postavili aprila, Rife pa se je vselil proti koncu julija. Medtem sta s Hoylandom prenavljala elektroniko in razvijala nov način ustvarjanja ter proučevanja valovnih oblik. Donnerjev obisk je odprl možnost demonstracije v Philadelphii. Rife je tja prispel 9. maja 1936. Po Johnsonovem poznejšem pismu so mu dali šest ali sedem tumorjev brez patoloških izvidov (izvidov pregleda tkiv, ki pomagajo določiti naravo bolezni). Rife je poročal, da so bili vsi razen treh že obsevani; iz treh preostalih je po svojem postopku pridobil značilni BX.

Z Rifeom je sodeloval mikolog (raziskovalec gliv) dr. Dodge. Johnson je poudarjal, da sta delala skupaj, zapisovala vsak korak in oba vsak dan podpisala zapiske. Zato ga je Donnerjevo pismo z dne 22. maja, da podpore vsaj še približno sto dni ne bo, močno razočaralo. Menil je, da je bila obljubljena pomoč po uspešni demonstraciji prelomljena. Predlagal je, naj namesto novega izvajalca v Philadelphii plačajo Grunerjevo delo ob Rifeovem mikroskopu v San Diegu. Donner je 2. junija to zavrnil. Fundacija je hotela nadaljevati svoje preizkuse; ko je jeseni znova pisala Rifeu, ta ni več odgovarjal.

Med posameznimi ohranjenimi poročili Lynes izpostavi tudi pismo očesnega zdravnika Harryja Goodmana z dne 28. aprila 1936. Nanašalo se je na Julio M. Gowdy, ki jo je predhodno pregledal 23. marca. Goodman je Johnsonu poročal o devetindvajsetodstotnem izboljšanju vida na enem očesu in desetodstotnem na drugem v nekaj več kot mesecu dni. Napredek je opisal tudi z vsakdanjim opravilom: prej je težko brala telefonski imenik, zdaj pa je številke našla precej hitreje. V Lynesovi pripovedi takšna pisma povezujejo splošna Johnsonova poročila o očesnih težavah s konkretnim imenom, datumoma pregledov in opažanjem drugega zdravnika. [5]

Doma se je delo nadaljevalo. Septembra 1936 je Couche z Jackom Freejem začel novo klinično delo v San Diegu. Lynes navaja njegove zapiske, po katerih so prvi trije bolniki z rakom povsem okrevali. Johnson je istega meseca odprl kliniko v domu za starejše v Pasadeni. Grunerju je pisal o bolnikih s tuberkulozo, karcinomom, razjedami in drugimi težavami ter o rezultatih, ki bi jih sogovornik težko verjel brez osebnega obiska. Meyerju je opisoval izjemno hitro izboljšanje ran. Iz San Francisca je decembra prispela še Walkerjeva novica: najprej naj bi sam izoliral glivično obliko, nato iz tumorja dojke tudi gibljive obarvane delce, za katere je sklepal, da so Rifeov BX.

Walkerjeva pot se je kmalu zatem prekinila. Aprila 1937 je moral zaradi bolezni opustiti raziskovanje; zamenjal ga je drug zdravnik, vendar po Lynesovem prikazu ni dosegel napredka. Delo v San Franciscu je bilo do sredine leta praktično končano. Johnson je ob tem poudaril, da je Walker v približno letu in pol od kirurških kolegov dobil le pet ali šest tumorjev, zato je pomanjkanje sodelovanja razumel kot bistveno oviro. V istem obdobju se je z zdravjem spopadal tudi Rife: zaradi oči je moral maja znova v Louisville. Tako se zgodba laboratorijske ponovitve zaključi s prepletom bolezni, skromnega gradiva in neuspešnega nadaljevanja. [5]

Maja 1938 so iz Anglije prišli B. Winter Gonin, W. V. Blewett in sodelavec Parsons. Naročili so mikroskop, se pogovarjali o njegovem širjenju iz Londona in kupili prvi dve napravi Beam Ray, še preden sta bili izdelani. Ko sta poleti prispeli v Anglijo, nista imeli dokončanih električnih povezav. Rife med odpošiljanjem ni bil v San Diegu in ju ni preveril. Lynes sumi, da je Hoyland računal na plačano pot, na kateri bi ju dokončal. Po ostrih pismih je Rife obljubil pomoč svojega sodelavca Henryja Sinerja, sam pa naj bi sledil sredi leta 1939.

Henry Siner je januarja 1939 na poti v Anglijo obiskal zdravstveno središče v New Yorku. V pismu Rifeu je opisal velikanske stavbe in presenetljivo majhen prostor, namenjen raziskovanju bakterij. Ko je omenil mikroskop, ki naj bi pokazal oblike, nevidne običajni optiki, so ga sprva zavrnili. Nato je pokazal objavi Kendalla in Rosenowa; po njegovem pripovedovanju se je razpoloženje spremenilo v veliko zanimanje. Lynes s tem prizorom uvede nasprotje med Rifeovim majhnim laboratorijem in močnimi medicinskimi ustanovami, katerih ustaljene predstave je po njegovem mnenju ogrožal.

Pozneje leta 1939 je Gruner Johnsonu pisal o zelo podobni oviri. Opisal je obisk pri Rousu na Rockefellerjevem inštitutu in primerjavo svojih fotografij z razpravo o »elementarnih telescih«, ki jih je imel za sorodna BX. Po obisku raziskav Gloverjevega organizma v Washingtonu je sklepal, da opazujejo isto drobno fazo, odprto pa ostaja vprašanje njenega razvoja v koke in bacile. V lastni ustanovi sta nato njegovo delo preverjala imunolog in bakteriolog, po njegovih besedah že vnaprej nenaklonjena zamisli o rakavem mikroorganizmu. Poročal je, da je napredek za skoraj devet mesecev obstal. Lynes pismo uporabi kot pogled v vsakdanje posledice velikega teoretičnega spora. [6]

Gruner je v istem pismu odločno podprl Rifeov mikroskop. Londonski optiki so se mu po njegovih besedah posmehovali z ugovorom o valovnih dolžinah, sam pa je menil, da je težava predvsem v osvetlitvi in pripravljenosti opazovalca, da pogleda živo gradivo. Trdil je, da raziskovalci v lastnih posnetkih spregledajo delce, ki jih sam prepoznava. Lynes ta odlomek poveže z biografijo Barbare McClintock, Nobelove nagrajenke iz leta 1983, ki jo je napisala Evelyn Fox Keller. Iz nje povzame potrpežljivo opazovanje, poznavanje organizma in odprtost za nepričakovano. Primerjava mu služi za razlago, zakaj po njegovem razpoložljiv instrument še ne zagotavlja, da bodo ljudje videli isto. [6]

Ob tej zgodbi Lynes navede še požar, ki je spomladi 1939 uničil raziskovalni laboratorij J. C. Burnetta v New Jerseyju. Tam so petnajst let proučevali električno energijo v odnosu do človeškega telesa; delo je financirala Burnettova žena Cora B. Timken, sorodnica Rifeovega podpornika. Požar je izbruhnil med njunim obiskom pri Rifeu v Kaliforniji. Lynes ga predstavi kot nenavadno sovpadanje v letu, ko se je tudi san dieška skupina znašla pod najhujšim pritiskom. [6]

Lynes okoli Johnsonove smrti opisuje več sumov. Krožila je govorica, da je nameraval tik pred hospitalizacijo objaviti rezultate zdravljenja raka. Avtor izrecno pove, da so dokazi o morebitnem utišanju posredni, nato pa navaja, da naj bi dva zvezna preiskovalca ob pregledu bolnišničnega zapisa konec petdesetih ali na začetku šestdesetih let ocenila zastrupitev kot verjetno. Po Johnsonovi smrti naj bi bili uničeni tudi zapisi odbora. Cullen je to povezoval s strahom univerze pred sporno temo. V Lynesovi pripovedi izguba človeka in izguba dokumentacije pomenita dva udarca istemu delu.

Zgodnejšo epizodo iz vojnega časa Lynes postavi v leti 1940–1941, ko se je začelo uveljavljanje elektronskega mikroskopa. Po njegovem opisu je Rife odpotoval v Nemčijo in novo napravo primerjal s svojo optiko iz leta 1929. Avtor mu pripiše takojšnjo oceno, da je njegova rešitev primernejša za namen, ki ga je zasledoval: opazovanje živih mikroorganizmov. V Lynesovi razlagi elektronska priprava preparat uniči, zato izgine možnost spremljanja istega živega organizma med spreminjanjem. Dogodek uporabi za pojasnilo razhajanja med Rifeovim raziskovalnim ciljem in poznejšo smerjo mikroskopije, ki jo v knjigi povezuje z drugačnimi opazovalnimi navadami cele generacije. [7]

Mikroskop je medtem še pritegoval pozornost. Raymond E. Seidel ga je začel proučevati leta 1942 in v laboratoriju preživel tri tedne. S soavtorico M. Elizabeth Winter je februarja 1944 objavil članek v Journal of the Franklin Institute; istega leta je sledil ponatis v letnem poročilu Smithsonianove ustanove. Opisal je zapleteno optiko, kremenove prizme in osvetlitev, s katero naj bi bilo mogoče razlikovati žive mikroorganizme. Prispevek je omenjal tudi njihovo odzivanje na smrtonosne frekvence. Pisma zainteresiranih laboratorijev so po knjigi prihajala še več let po objavi.

Med letoma 1944 in 1946 naj bi novi tehnik iz Univerzalnega mikroskopa ukradel dragoceno kremenovo prizmo in ga s tem onesposobil. Lynes dogodek poveže z objavo Seidlovega članka: v njej vidi preboj skozi molk, v kraji pa napad na instrument, ki je omogočal nadaljnje opazovanje. Seidel naj bi opazil, da mu sledijo; med vožnjo je nato krogla prebila vetrobransko steklo njegovega avtomobila. Knjiga te incidente pripoveduje kot del širšega zastraševanja ljudi, ki so o Rifeovih odkritjih še govorili javno.

Rife je svojo oceno poznejših naprav zapisal tudi v pismu iz leta 1956, ki ga Lynes navede ob koncu poglavja o mikroskopu in frekvenčnem instrumentu. Povedal je, da z instrumentom dela od leta 1921 ter da se njegova oblika in delovanje spreminjata skupaj z napredkom elektronike. Zatrjeval je, da pri svojem dolgoletnem raziskovanju ni utrpel poškodbe ali drugega škodljivega učinka, napravo pa je opisal kot zanesljivo in učinkovito. Za najnovejši model je uporabil celo izraz nezmotljiv in poudaril preprosto upravljanje. Lynes s tem lastnim Rifeovim pričevanjem pokaže, kako visoko je izumitelj ocenjeval razvoj po ponovnem začetku sodelovanja s Cranom. [7]

Dodatek T prinaša izjavo zobozdravnika Charlesa F. Tullyja z dne 1. junija 1954. Tully je opisal lastno vnetje prostate in primer prijatelja, za katerega je trdil, da se je po uporabi instrumenta izognil operaciji. Navedel je še lupus z metuljastim izpuščajem, rakavo spremembo, ki jo je imel zdravnik napotitelj za neozdravljivo, ter uporabo pri pooperativnih in zobnih težavah. Poudaril je, da njegovo poznavanje naprave sega več let nazaj, osebna uporaba pa je novejša. Izjavo je sklenil s pozivom k nadaljnjemu raziskovanju. Lynes jo vključi kot podpisano pričevanje praktičnega uporabnika; gre za Tullyjeve navedbe o opaženih izidih. [14]

Couchevo poznejše delo dobi v prilogah tudi ime bolnice in datum zapriseženega pričevanja. Blanche H. Jones je 16. januarja 1968 navedla, da so ji aprila 1956 zaradi raka odstranili dojko, po operaciji pa naj bi bolezen še ostala in povzročala močan gnojni izcedek. Maja 1956 jo je po njeni izjavi s frekvenčnim instrumentom obravnaval James B. Couche. Trdila je, da je izcedek prenehal in da je bil sarkom, ki ga v izjavi poveže z biopsijo, ozdravljen. Dokument je podpisala skoraj dvanajst let po opisanem dogodku. Lynes ga reproducira kot njeno osebno, notarsko potrjeno izjavo o dolgoročnem izidu. [14]

Stafford je februarja 1958 ugotovitve predstavil osmim zdravnikom odbora za splošno medicino pri Montgomery County Medical Society. Po knjigi so pokazali zanimanje in začel je sestavljati raziskovalni odbor. Razmišljal je celo o proizvodnji in distribuciji na vzhodu ZDA, poiskal inženirja, patentnega zastopnika in možne vlagatelje. Tudi zdravniki v Salt Lake Cityju so začeli uporabljati napravo, vendar jih je tamkajšnji zdravniški odbor maja 1958 prisilil k prenehanju. Lynes navaja bolnikovo bridko razočaranje in zdravnika, ki je sodelavcu povedal, da bi napravo takoj kupil za lastno družino, če bi kdo zbolel za rakom.

Istega leta je potekala obravnava pred kalifornijskim zdravstvenim oddelkom. Lynes našteje Palo Alto Detection Lab, Kalbfeld Lab, UCLA Medical Lab in San Diego Testing Lab ter trdi, da so vsi instrument ocenili kot varen za uporabo. Kljub temu naj bi odbor pod vodstvom direktorja javnega zdravja Malcolma Merrilla napravo označil za nevarno in jo prepovedal. Ta razkorak med opisanimi preizkusi in odločbo je eden osrednjih argumentov knjige, da je bilo tudi novo obdobje raziskovanja ustavljeno od zunaj.

Na sojenju je pričalo štirinajst takih uporabnikov. Med njimi je bil šestinsedemdesetletni James Hannibal, ki je govoril o izginotju katarakte, ter ljudje, ki so opisovali izboljšanje mehurja, črevesnih težav, kožnih sprememb, bolečin in izrastkov. Lynes posebej izpostavi državnega izvedenca Paula Sheo. Ta naj bi imel napravo dva meseca, vendar priznal, da je ni preizkusil in ni opravil poskusov; po ogledu je presodil, da nima zdravilnih lastnosti. Avtor poleg tega trdi, da je poroti predsedoval zdravnik AMA, druge porotnike pa so izbirali tako, da niso imeli medicinskega ali elektronskega znanja in niso spremljali časopisov, naklonjenih alternativnemu zdravljenju.

Drugo dokumentarno pričevanje je zaprisežena izjava Georgea Chromiaka mlajšega z dne 7. januarja 1965. Opisal je okužbo s Staphylococcus aureus, ki jo je leta 1960 dobil med delom v bolnišnici v Clevelandu. Po njegovem poročilu je postala odporna na antibiotike, sistemska in kronična ter povzročila dolgotrajno trpljenje in hospitalizacije. Instrumentu je pripisal olajšanje in izginotje sistemske okužbe po večletnih težavah. Obenem je navedel trajno okvaro desne roke in zapestja ter zmanjšano uporabnost uda. Izjava zato vsebuje tako njegovo prepričanje o koristi naprave kot opis posledic bolezni, ki so ostale. Zaključil jo je s podporo svobodi raziskovanja. [14]

V ponazoritev navede dva kiropraktika. Charles W. Bunner je ponudil izjavo o delovanju naprave; nato naj bi ga obiskal prav oddelek, ki je zahteval dokazila, mu prepovedal uporabo in dosegel sodno odredbo za uničenje instrumenta. Lesa Drowna naj bi po njegovi izjavi obiskal sodelavec American Cancer Society, ki ga je skušal ujeti pri nedovoljenem ravnanju; napravo je moral izročiti ali tvegati zapor. Za Lynesa sta to ključna primera njegove teze, da oblasti niso le zavračale predloženih dokazov, temveč so preprečevale nastanek novih. [8]

Marca 1948 je svoje ugotovitve predstavila z mikroskopistom Royem M. Allenom, avgusta pa jih objavila v glasilu New York Microscopical Society. Lynes nato poveže več raziskovalnih niti: Grunerjevo kanadsko delo, Couchev obisk leta 1949, odkritje glivičnih oblik Irene Corey Diller in opazovanja Jamesa Hillmana v laboratorijih RCA. Članek Livingstonove iz decembra 1950 je po njegovem prikazal prenos bolezni na poskusne živali in ponovno izolacijo ustreznega organizma. Avtor to razume kot izpolnitev Kochovih postulatov (pravil za preverjanje, ali določen mikroorganizem povzroča določeno bolezen) in pomemben argument za bakterijski izvor raka, ki ga je zagovarjal.

Lynes ob tem navede samoposkus milanske raziskovalke Clare Fonti iz leta 1959. Po njegovem opisu si je vnesla bakterijsko kulturo, ki jo knjiga povezuje z rakom, nato dobila tumor in ga dala kirurško odstraniti. Avtor dogodek predstavi kot človeški preizkus, ki je po njegovem ponovil predhodne prenose med krvjo, rakavim tkivom, glivno kulturo in poskusnimi živalmi. Kratko poročilo ima v njegovi argumentaciji veliko težo: želi pokazati, da razprava o domnevnem mikroorganizmu ni ostala samo pri opazovanju preparatov. [9]

Življenjska pot Livingstonove se je leta 1962 znova pretrgala zaradi srčnega infarkta; po knjigi do leta 1965 skoraj ni delala. Tedaj je z Alexander-Jacksonovo pripravila novo razpravo. Leta 1966 sta nastopili na seminarju za znanstvene novinarje v Arizoni, ob vrnitvi na Columbio pa je Alexander-Jacksonova izvedela, da je bilo njeno delo ustavljeno. Lynes dogodek poveže z nadaljevanjem institucionalnega nasprotovanja. Maja istega leta so Rife in sodelavci skušali za frekvenčni instrument pridobiti Institute for Cancer Research v Philadelphii, vendar se je ustanova umaknila. Za avtorja sta to dodatna primera, kako je bilo sodelovanje prekinjeno prav ob poskusu širšega preverjanja. [9]

V poznejšem razvoju knjiga izpostavi Dillerjevo in Florence Seibert, ki sta leta 1967 poročali o izolaciji bakterij iz vseh pridobljenih tumorjev. Leta 1969 so Livingstonova, Alexander-Jacksonova, Dillerjeva in Seibertova nastopile pred New York Academy of Sciences; njihov leta 1970 objavljeni prispevek je opisoval močno pleomorfen mikroorganizem, ki so ga povezovale z različnimi človeškimi in živalskimi malignimi obolenji. Lynes v teh opisih sliši odmev Rifea, Kendalla, Rosenowa in Grunerja. Posebej poudari, da so raziskovalke prihajale iz različnih ustanov.

Livingstonova je z možem leta 1968 odprla kliniko v San Diegu. Po njenih podatkih, ki jih povzema Lynes, so do leta 1983 obravnavali več kot deset tisoč bolnikov z rakom in dosegali osemdesetodstotno uspešnost. Leta 1972 je izdala knjigo Cancer: A New Breakthrough, pozneje še The Conquest of Cancer. Lynes njenim objavam pridruži delo Lide Mattman o oblikah brez celične stene iz leta 1974 in knjigo Sorina Sonee ter Mauricea Panisseta A New Bacteriology. V njih vidi vračanje vprašanj, ki so bila v Rifeovem času potisnjena na rob.

Lynes poznejše dogajanje postavi tudi ob veliko javno financirano vojno proti raku. Navaja, da je Richard Nixon 23. decembra 1971 podpisal zakon v vrednosti 1,6 milijarde dolarjev, NCI pa je do leta 1985 porabljal 1,2 milijarde dolarjev letno. Livingstonova je v svoji knjigi iz leta 1972 ostro kritizirala porabo denarja, preizkušanje zdravil in uporabo bolnikov brez njihovega polnega poznavanja ter soglasja. Lynes povzame njeno navedbo o petsto milijonih dolarjev v trinajstih letih, sto sedemdeset tisoč preizkušenih zdravilih in več kot sto tisoč bolnikih. Številke uporabi za svojo obtožbo, da so se sredstva in vpliv širili, drugačne raziskovalne poti pa ostajale brez podpore. [9]

Njeno poznejšo vizijo Lynes razširi na prehrano in preprečevanje bolezni. Povzame opozorila Livingstonove o domnevnem mikroorganizmu v perutnini in jajcih ter njen predlog imunizacije goveda in perutnine s serumom. Nato jo poveže z Rifeovo zamislijo o onesposobitvi BX v mesu in z njegovimi trditvami o svinjini ter gobah. Avtor razmišlja še o obdelavi krvi v krvnih bankah. Livingstonovi pripiše tudi predlog zgodnje imunizacije otrok in prepričanje, da bi bilo mogoče raka odpraviti v desetletju. To so v knjigi predstavljene njene in avtorjeve zgodovinske zamisli: Lynes z njimi ponazarja obseg prihodnosti, za katero je verjel, da jo je izguba Rifeovega dela zaprla. [9]

Grunerjev argument v tem poglavju ni samo teoretičen. Lynes povzame njegovo trditev, da naj bi obrok s svinjino za osem ali devet ur povzročil krvno sliko, nerazločljivo od slike bolnika z rakom, nato pa naj bi se stanje normaliziralo. Poveže jo s svinjsko osnovo Kendallovega gojišča K in z Rifeovim opažanjem, da naj bi takšno okolje pospeševalo rast domnevnega rakavega mikroorganizma. Grunerjev opis zato uporabi kot nadaljevanje teze o spreminjanju organizma glede na prehrano oziroma okolje. Knjiga tu prehaja od laboratorijske razlage k mnogo širši razlagi odnosov med hrano, krvjo in boleznijo. [11]

Knjiga nasproti temu postavi Roberta Galla iz National Cancer Institute, ki je takšno razlago odločno zavračal. Lynes trdi, da je šel denar v uveljavljene raziskovalne smeri, drugačne pa so bile izključene. Kot primer navede tudi raziskavo Sloan-Ketteringa iz leta 1975: po njegovi pripovedi so organizem v krvnih kulturah bolnikov z rakom razložili kot zunanjo kontaminacijo in delo odložili. Pri tej navedbi bralca usmeri na knjigo Raymonda Browna o aidsu, raku in medicinskih ustanovah.

Crane je imel pri ohranjanju tega gradiva osrednjo vlogo. Lynes mu prizna vztrajnost in to, da ni odnehal, ko so se drugi umaknili. Vendar ga tudi ostro kritizira: ni imel Johnsonove organizacijske spretnosti, odganjal je sposobne strokovnjake, poslovneže in pravnike ter izgubljal leta z neustrezno pripravljenimi tožbami. Leta 1959 je od možnih vlagateljev zahteval sto petdeset milijonov dolarjev. Pozneje je sam vlagal obsežne tožbe proti kalifornijski državi, Nelsonu Rockefellerju in številnim drugim. Lynes meni, da je s tem porabljal energijo, ki bi jo bilo treba nameniti raziskovanju in sodelovanju.

Birdov članek What Has Become of the Rife Microscope? iz marca 1976 je zgodbo spet približal bralcem. Med letoma 1984 in 1988 je Univerzalni mikroskop prehajal med skupinami, ki so ga nameravale obnoviti, vendar po knjigi niso napredovale. Nazadnje je bil potreben zvezni sodni postopek, da se je vrnil družbi Rife Labs. Ta je bila ustanovljena za ponovno proučevanje dela s sodobnimi znanstvenimi postopki. Zaključek uporabljene izdaje opisuje njeno previdno vrednotenje elektronskih instrumentov in upanje, da bo nekoč mogoče nadaljevati prekinjeno raziskovanje.

Mattingly v predgovoru najprej razpre vprašanje samega opazovalca. Ljudje nimajo enako občutljivih čutov, na prepoznavanje videnega pa vplivata znanje in izkušnja. Mikroskop temu doda izbiro leč, osvetlitve, barvil in priprave preparata. Predgovor zato ne govori le o moči naprave, temveč tudi o tem, ali je raziskovalec pripravljen prepoznati pojav, ki ga ni pričakoval. Mattingly s pripovedjo o nerazpoznavanju velikih ladij zunaj znanega sveta ponazori svojo misel, da očitnost za enega opazovalca ni nujno očitnost za drugega. Takšno razumevanje pogleda postavi ob Rifeov spor z uveljavljeno mikroskopijo. [1]

Predgovor poveže Béchampove mikrozyme z Enderleinovimi endobionti in Reichovimi bioni. Mattingly jih obravnava kot podobne ali morda iste drobne žive delce, opažene pod različnimi imeni; poudari uporabo temnega polja (načina mikroskopiranja, pri katerem osvetljeni delci izstopajo na temnem ozadju) in težave pri sprejemanju neobičajnih metod opazovanja. Rifeovo osvetlitev označi za še manj znano. Nato poseže po Gustavu Le Bonu in poznejših biofizikalnih raziskavah medsebojnega delovanja svetlobe ter živih sistemov. Njegova razlaga je, da bi se nastavljiva svetloba lahko uglasila z značilnim odzivom mikroorganizma in ustvarila resonanco, zaradi katere bi se ta navidez osvetlil sam. To je Mattinglyjeva razlaga možnega načela Rifeovega instrumenta. [1]

Mattingly pleomorfizem razširi v splošno razmišljanje o življenju. Spreminjanje oblik povezuje z razvojem organizma, evolucijo in simbiozo ter nasprotuje predstavi, da bi morale biti bakterije izjema. Béchampovo razlago uporabi za razpravo o bakterijah, ki naj bi izvirale iz delcev v samih živih sistemih, in o razmerju med notranjim okoljem, degenerativnimi boleznimi ter bolezenskimi oblikami. Po njegovem je preučevanje mrtvih, obarvanih preparatov oteževalo razumevanje procesov v živem organizmu. Iz teh premislekov izpelje potrebo po skupnem okviru za opazovanje živih preparatov in po pripravljenosti ponovno odpreti stare teoretične spore. [1]

Ob novih mikroskopih je Mattingly previden: ultravijolična svetloba po njegovem škodi opazovanim bakterijam, računalniško izboljševanje slike pa lahko doda nove zapletenosti razlagi. Omeni malo znani francoski instrument iz šestdesetih let, ki mu pripiše povečavo 4.500 in ločljivost 150 angstromov (enot dolžine; en angstrom je desetmilijardinka metra) ter kombinacijo temnega polja, skoraj ultravijolične svetlobe in laserja. Na koncu navede lastno opazovanje pleomorfnega procesa v svežih neobdelanih vzorcih krvi z raziskovalnim mikroskopom in temnim poljem. Poudari pomen predhodnega učenja in mentorstva. Predgovor sklene s pozivom, naj Rifeove naprave in njegovo delo pošteno znova preučijo v luči novega znanja. [1]